Globalno poročilo o satelitski in vesoljski industriji 2025: Pregled trga in napoved do leta 2030

Povzetek za vodstvo in pregled trga

Globalna vesoljska industrija v sredini 2020-ih doživlja robustno rast, ki jo poganjata komercialne inovacije in naraščajoče vladne investicije. Leta 2024 je globalno vesoljsko gospodarstvo doseglo ocenjenih 415 milijard USD prihodkov, kar je 4 % več kot preteklo leto sia.org. Komercialne satelitske dejavnosti prevladujejo in predstavljajo okoli 293 milijard USD (71%) od te vsote sia.org. Število operativnih satelitov se je močno povečalo, iz približno 3.371 v letu 2020 na 11.539 satelitov v orbiti do konca 2024 sia.org– več kot trikratno povečanje v zgolj štirih letih. Ta razmah, večinoma posledica novih “megakonstelacij” malih satelitov, izpostavlja ključen trend: vesoljska infrastruktura raste hitreje kot prihodki industrije, kar kaže na padanje stroškov na satelit in izboljšano ekonomiko izstrelitev.

Glavni igralci v industriji zajemajo uveljavljene letalsko-vesoljske velikane in nove “NewSpace” udeležence. Tradicionalni vodilni v proizvodnji in storitvah satelitov so podjetja kot so Airbus, Boeing, Lockheed Martin, Northrop Grumman, Thales Alenia Space ter operaterji satelitov, kot so Intelsat, SES, Eutelsat in Inmarsat. Na strani izstrelitev je SpaceX prevladujoč s svojimi ponovno uporabljivimi raketami in visokim tempom izstrelitev, zraven pa so še ponudniki kot Arianespace, ULA in Blue Origin. Medtem ko novi igralci – od proizvajalcev malih satelitov (npr. Planet Labs, Terran Orbital) do nastajajočih podjetij za izstrelitve (Rocket Lab, Relativity Space) – zaostrujejo konkurenco. Medtem ostajajo vladne agencije (NASA, ESA, CNSA, ISRO in druge) ter obrambni izvajalci ključni za generiranje povpraševanja po visokovrednih misijah in vojaških vesoljskih sredstvih.

Sodobna dinamika trga: Industrija se usmerja v manjše, cenejše satelite in pogoste izstrelitve, omogočene s ponovno uporabljivo izstrelitveno tehnologijo in množično proizvodnjo. Satelitske komunikacije (Satcom) in storitev opazovanja Zemlje sta svoje storitve razširili v komercialne sektorje (širokopasovni internet, IoT, geolokacijska analitika), medtem ko nekateri tradicionalni prihodkovni tokovi (npr. satelitsko TV oddajanje) upadajo. Geopolitika in varnostne skrbi povečujejo tudi strateški pomen vesolja, kar dokazuje rast obrambnih proračunov in oblikovanje posebnih vojaških vesoljskih enot v različnih državah. Na splošno je vesoljski sektor na poti vzdržne rasti do leta 2030, s projekcijami od približno 600 milijard USD na nižji meji do skoraj 1 bilijona USD v bolj optimističnih scenarijih globaldata.com. Naslednje poročilo podrobno predstavlja ključne segmente industrije, nove tehnologije, regionalni razvoj in napovedi do leta 2030, vključno s posebnim poudarkom na poljskem TS2 Space in njegovi vlogi na trgu satelitskih komunikacij.

Razčlenitev segmentov industrije

Proizvodnja satelitov

Globalni prihodki od proizvodnje satelitov hitro rastejo, kar odraža povpraševanje tako po velikih vladnih satelitih kot po množici malih satelitov. Leta 2024 so proizvajalci satelitov ustvarili približno 20 milijard USD prihodka, kar je 17 % več kot leta 2023 sia.org. ZDA prevladujejo v tem segmentu – ameriška podjetja so v letu 2024 zajela okoli 69 % prihodkov od proizvodnje sia.org – z glavnimi izvajalci kot so Lockheed Martin, Northrop Grumman, Boeing in Maxar, ki gradijo vse od komunikacijskih do vojaških in znanstvenih plovil visoke vrednosti. V Evropi sta ključna igralca Airbus Defence & Space in Thales Group, medtem ko novejši akterji (npr. indijski Dhruva Space) dajejo poudarek malim platformam grandviewresearch.com grandviewresearch.com.

Opazen trend je miniaturnost in serijska proizvodnja satelitov. Podjetja uporabljajo tehnike linijske proizvodnje za množično proizvodnjo majhnih satelitov (od CubeSats, velikih nekaj kilogramov, do minisatelitov, ki tehtajo nekaj sto kilogramov). To kažejo konstelacije, kot sta SpaceX-ov Starlink in OneWeb, ki letno proizvajajo na stotine satelitov. Po podatkih Euroconsult naj bi bilo v desetletju 2024–2033 izstreljenih približno 18.500 majhnih satelitov (≤500 kg), kar poganjajo ti mega-konstelacijski projekti straitsresearch.com. Proizvajalci integrirajo tudi napredno tehnologijo – kot je umetna inteligenca za avtonomijo na krovu in ponovno uporabljive komponente – za zniževanje stroškov in izboljšanje zmogljivosti grandviewresearch.com.

Pogled v prihodnost razkriva, da je proizvodnja satelitov eden najhitreje rastočih segmentov. Analitiki trga napovedujejo več kot 16 % CAGR v tem segmentu; ena napoved ocenjuje, da bo trg do leta 2030 dosegel približno 57 milijard USD grandviewresearch.com. Poglavitni dejavniki rasti so nadaljevanje povpraševanja po komunikacijskih satelitih z visoko zmogljivostjo, flotah za opazovanje Zemlje ter zamenjavi zastarelih satelitov, poleg tega pa tudi povsem novi primeri uporabe (npr. satelitska servisna vozila in komponente za sestavljanje v orbiti). Kljub temu ostajajo izzivi pri zagotavljanju dobavnih verig za elektroniko vesoljske kakovosti in izogibanju ozkim grlom v proizvodnji ob večjih konstelacijskih projektih.

Izstrelitvene storitve

Izstrelitvene storitve tvorijo hrbtenico vesoljskega gospodarstva, saj satelite (in ljudi) postavljajo v orbito. Izstrelitveni sektor je v zadnjih letih doživel revolucijo zaradi ponovno uporabljive raketne tehnologije in povečane konkurence. Leta 2024 je bilo po svetu izvedenih 259 orbitalnih izstrelitev, kar je največ doslej, medtem ko so komercialni prihodki od izstrelitev narasli na 9,3 milijarde USD (30% več kot leta 2023) sia.org. Ta razmah je večinoma posledica visoke frekvence izstrelitev SpaceX-a: od 145 ameriških orbitalnih izstrelitev v letu 2024 jih je SpaceX izvedel 138 (95%) z raketami Falcon 9/Heavy in poskusi Starship payloadspace.com. ZDA zdaj predstavljajo približno 65 % svetovnega prihodka od izstrelitev sia.org, kar odraža njihovo prevlado v komercialnih izstrelitvah.

Aktivne pa so tudi druge države: Kitajska je izvedla 68 izstrelitev v 2024 (rahlo več kot 67 v letu 2023) payloadspace.com, večinoma z raketami Dolgi pohod in vedno večjim številom komercialnih malih izstrelitvenih naprav. Rusija je v letu 2024 opravila okoli 21 izstrelitev, Evropa pa se je soočila le s 3 izstrelitvami (zaradi upokojitve Ariane 5 in zamud pri Ariane 6) payloadspace.com. Pomembni postajajo novi akterji, kot so Indija (5 izstrelitev v 2024) in zagonska podjetja na Nova Zelandija (Rocket Labov Electron, 13 izstrelitev v 2024) planet4589.org planet4589.org, kar vse pripomore k bolj raznoliki ponudbi na trgu. Omeniti velja, da je bilo približno 70 % svetovnih izstrelitev v 2024 komercialno naročenih (ne izključno vladnih misij), kar je več kot 55 % v letu 2022 payloadspace.com, kar kaže na vedno večjo vlogo zasebnega sektorja pri povpraševanju po izstrelitvah.

Ključna inovacija so ponovno uporabne nosilne rakete. Ponovna uporaba prve stopnje Falcon 9 podjetja SpaceX je močno znižala stroške izstrelitev in omogočila doslej neprimerljivo frekvenco izstrelitev. Tudi druga podjetja sledijo temu zgledu: Blue Origin namerava v letu 2025 predstaviti svojo New Glenn težko, ponovno uporabno raketo, medtem ko Rocket Lab prizadeva za delno ponovno uporabo potisnika na raketah Electron/Neutron. Evropa vlaga v testne zmogljivosti za ponovno uporabne motorje, kitajska zasebna podjetja pa preizkušajo ponovno uporabne male nosilne rakete. Te tehnologije bodo verjetno še dodatno znižale stroške posamezne izstrelitve in razširile dostop do vesolja.Tržni obeti: Pričakuje se, da se bo trg izstrelitvenih storitev do leta 2030 bistveno razširil. Ocenjuje se različno, a napovedi na splošno kažejo na dvoštevilčno letno rast. Na primer, ena analiza napoveduje, da bo globalni trg izstrelitvenih storitev rasel za približno 10,9 % CAGR in dosegel okoli 18 milijard dolarjev do leta 2030 globenewswire.com globenewswire.com. Nekatere bolj optimistične napovedi (vključno z državnimi izdatki za izstrelitve) postavljajo trg leta 2030 v razpon 30–40 milijard dolarjev marknteladvisors.com marketresearchfuture.com. Dejavniki rasti vključujejo izstrelitev tisočev satelitov za širokopasovni dostop, rastoče povpraševanje po izstrelitvi satelitov za opazovanje Zemlje in IoT mikrosatelitov ter pričakovane misije onkraj Zemljine orbite (lunarne misije, poleti v vesoljski turizem itd.). Vendar pa se bo moral sektor soočiti z izzivi, kot so zmogljivost izstrelitvenih območij, varnostne in regulativne omejitve ter konkurenca, ki še znižuje cene izstrelitev. Na splošno se izstrelitvene storitve spreminjajo iz ozkega grla v bolj storitveno panogo na zahtevo, kar je ključna sprememba za celotno vesoljsko gospodarstvo.

Opazovanje Zemlje in daljinsko zaznavanje

Opazovanje Zemlje (EO) je živahen in rastoč segment vesoljske industrije, ki zajema satelite, ki zbirajo slike in podatke o Zemlji za potrebe, kot so kmetijstvo, urbanistično načrtovanje, spremljanje podnebja in nacionalna varnost. V letu 2024 so komercialni daljinsko zaznavni sateliti ustvarili približno 9 % več prihodkov, kar odraža močno povpraševanje po visokoločljivostnih slikah in analitiki sia.org. Skupno tržišče podatkov in storitev EO na osnovi satelitov je še vedno relativno majhno v denarnem smislu, vendar stalno raste: predvideno je, da se bo povečalo z 4,3 milijarde dolarjev v 2025 na 5,9 milijarde dolarjev do 2030 (približno 6–7 % CAGR) mordorintelligence.com. Ta rast je posledica povečanega števila EO satelitov v orbiti in širše uporabe geoprostorske obveščevalnosti v različnih industrijah.Landskap EO se je premaknil k konstelacijam manjših satelitov, ki omogočajo večjo frekvenco ponovnega preleta. Podjetja kot je Planet Labs upravljajo flote majhnih optičnih satelitov (Planet ima 200+ satelitov, ki zagotavljajo dnevne globalne slike), medtem ko Maxar in Airbus ponujata slike zelo visoke ločljivosti z večjimi sateliti. Novi igralci, kot sta ICEYE in Capella Space, upravljajo kompaktne radarske satelite, ki omogočajo opazovanje v vseh vremenskih pogojih, podnevi in ponoči. Podatki iz teh konstelacij poganjajo aplikacije na področju okoljskega spremljanja, odziva na nesreče, zavarovalništva in obrambe. Posebej velja poudariti, da postajajo storitev z dodano vrednostjo (analitika, vpogledi s pomočjo umetne inteligence na podlagi slik) prav tako pomembne kot surovi satelitski podatki, saj sproščajo še bistveno večjo gospodarsko vrednost v nadaljevanju – World Economic Forum ocenjuje, da bi lahko podatki EO do leta 2030 omogočili stotine milijard vrednosti za sektorje, kot sta kmetijstvo in infrastruktura weforum.org.Več trendov zaznamuje ta segment:

• Večja frekvenca opazovanj in vztrajnost: S številnimi sateliti, ki delujejo usklajeno, lahko komercialni ponudniki spremljajo katerokoli točko na Zemlji na uro ali še pogosteje (pomembno za časovno občutljive primere, kot so spremljanje požarov ali premiki vojaških enot).
• Raznoliki senzorji: Poleg tradicionalnih optičnih kamer se povečuje število satelitov s sintezno atensko radarsko (SAR) tehnologijo, hiperspektralnimi senzorji (za analizo mineralov in pridelkov), napravami za kartiranje radijskih frekvenc (npr. HawkEye 360 za sledenje radijskim oddajnikom) in drugimi – kar omogoča celovitejši vpogled v dejavnosti na Zemlji.
• Umetna inteligenca in analitika velikih podatkov: Vzpenjajoča se uporaba umetne inteligence/strojnega učenja za samodejno interpretacijo obsežnih nizov posnetkov (npr. zaznavanje sprememb, klasifikacija objektov) povečuje uporabno vrednost podatkov EO za končne uporabnike.

Glavni igralci so Maxar Technologies (znani po satelitih z visoko ločljivostjo kot sta WorldView/Legion), Airbus (Pleiades, SPOT serija), ESA/Copernicus (Sentinel sateliti za javne podatke), Planet Labs, BlackSky, ICEYE, Satellogic in drugi. Tudi številne vlade upravljajo lastne EO satelite za obveščevalne in okoljske namene.En izziv za segment EO je razdrobljenost trga in konkurenca, kar je znižalo cene posnetkov. Kljub temu povpraševanje narašča, saj vedno več industrij vključuje daljinsko zaznavanje v svoje odločevalske procese. Drug izziv so regulativne zahteve – nekatere države zaradi varnosti omejujejo ločljivost in ažurnost komercialnih posnetkov, kar vpliva na to, kaj podjetja lahko prodajajo. Na splošno se pričakuje, da bo opazovanje Zemlje še naprej močno raslo. Do leta 2030 bodo komercialne konstelacije EO verjetno zagotavljale skoraj realno-časovne podatkovne tokove s celotnega planeta in tako prispevale tako k gospodarskemu razvoju kot k reševanju globalnih izzivov (podnebne spremembe, odziv na nesreče ipd.).

Satelitske komunikacije (Širokopasovni dostop in oddajanje)

Satelitske komunikacije ostajajo največji segment vesoljske industrije po prihodkih in zajemajo satelitsko televizijsko oddajanje, širokopasovni internet, mobilno povezljivost in povezane storitve. V letu 2024 so globalni prihodki od satelitskih storitev (večinoma komunikacijskih) znašali okoli 108,3 milijarde dolarjev sia.org. Vendar je to predstavljalo rahlo zmanjšanje (~2 %) glede na prejšnje leto spacenews.com in zakriva precej različne trende znotraj segmenta:

• Oddajanje televizije (DTH): Satelitska plačljiva televizija je bila zgodovinsko največji vir prihodkov. Leta 2024 so storitve satelitske televizije ustvarile okoli 72,4 milijarde dolarjev, vendar še naprej upadajo (skoraj 20 % manj kot leta 2021) zaradi prehoda gledalcev z neposredne satelitske televizije na pretočne platforme spacenews.com. Tradicionalni operaterji kot DirecTV, Dish Network, Sky itd. izgubljajo naročnike, kar je v zadnjih letih zmanjšalo skupne prihodke satelitskih komunikacij.
• Satelitski širokopasovni internet: Nasprotno pa je širokopasovni dostop segment z visoko rastjo. Prihodki iz storitev širokopasovnega dostopa prek satelita za potrošnike in podjetja so se leta 2024 povečali za skoraj 30 % na 6,2 milijarde dolarjev spacenews.com. Ta skok je večinoma posledica širitve konstelacije Starlink podjetja SpaceX (ki ima milijone uporabnikov po svetu do leta 2025) in novih satelitov z zelo visoko prepustnostjo, ki služijo letalskim družbam, ladjam in oddaljenim lokacijam. Drugi pomembni ponudniki so Viasat (združen z Inmarsat), Hughes Network Systems, OneWeb (sedaj del Eutelsata) in prihajajoča konstelacija Project Kuiper podjetja Amazon. Povpraševanje po povezljivosti na podeželju in v odročnih območjih ter mobilna povezljivost (na letalih, ladjah in vozilih) poganja to rast.
• Mobilne satelitske in IoT storitve: Upravljane storitve povezljivosti, kot so pomorska/letalska komunikacija in internet stvari prek satelita, so leta 2024 zrasle za približno 23 % na 9 milijard dolarjev spacenews.com. Podjetja kot so Iridium, Inmarsat, Globalstar in novo nastale konstelacije za IoT (npr. Astrocast, Swarm) pokrivajo te trge. Veliko zanimanja je tudi za povezave neposredno z napravami – satelitske povezave neposredno z običajnimi pametnimi telefoni. Prvi koraki so bili storjeni leta 2024, ko so operaterji testirali neposredno sporočanje prek satelitov (npr. partnerstva SpaceX-T-Mobile in Applova uporaba omrežja Globalstar za nujna sporočila SOS). Ta neposredna satelitska komunikacija z napravami (D2D) se vidi kot mogoča prelomnica, s tržnim zanimanjem in pilotnimi omrežji v fazi beta testiranja sia.org.
• Satelitski radio: Storitve, kot je SiriusXM (satelitski radio v Severni Ameriki), prispevajo nekaj milijard dolarjev letno. Ta podsegment je relativno stabilen, a brez večje rasti.

Na splošno je sektor satelitskih komunikacij v prehodu: storitve, osredotočene na podatke (internet, prenos podatkov, mobilna povezljivost), hitro rastejo, medtem ko tradicionalno video oddajanje upada. Glavni satelitski operaterji se odzivajo z uravnoteženjem poslovnih modelov – na primer SES in Intelsat vlagata v nove konstelacije za širokopasovni dostop in mobilne storitve, saj prihodki od videa padajo. Sateliti z visoko prepustnostjo (HTS) v GEO in masivne LEO konstelacije skupaj ustvarjajo novo globalno širokopasovno infrastrukturo v vesolju.

Tehnološko gledano, obstaja pritisk k večji zmogljivosti in prilagodljivosti (digitalna uporabniška oprema, ki jo je mogoče rekonfigurirati, medsatelitske laserske povezave za konstelacije itd.). Sateliti v geostacionarni orbiti (GEO) postajajo vse močnejši (nekateri presegajo prepustnost 1 terabit/sekundo), medtem ko konstelacije v nizki orbiti (LEO) ponujajo pokritost z nizko zakasnitvijo. Prav tako poteka integracija satelitskih omrežij s kopenskimi 5G/6G omrežji z namenom zagotavljanja brezhibne povezljivosti.

Napoved do leta 2030 za satelitske komunikacije je zelo pozitivna glede povpraševanja po povezljivosti. Tržne raziskave napovedujejo, da bi lahko svetovni trg satelitskih komunikacij (vključno s storitvami in zemeljsko opremo) dosegel 300+ milijard dolarjev do leta 2030, s približno 200 milijard dolarjev sredi 2020-ih mordorintelligence.com. Rast bodo poganjali:

• Širokopasovni internet za vse: Milijoni novih uporabnikov in podjetij, ki se bodo povezovali prek konstelacij (Starlink, OneWeb, Kuiper itd.), zlasti v regijah brez optične infrastrukture.
• Podjetniška in vladna omrežja: Uporaba satelitov za redundantnost in doseg (npr. hrbtenice storitev v oblaku, vojaške komunikacije, povezovanje IoT senzorjev po vsem svetu).
• Mobilnost: Potrebe po povezljivosti letalskih družb, ladij ter povezanih avtomobilov/tovornjakov (sčasoma) se bodo znatno povečale.
• Direktna povezljivost pametnih telefonov: Če bo to tehnično in komercialno uspešno, bi to lahko odprlo ogromno novo bazo uporabnikov satelitskih storitev (milijarde uporabnikov telefonov).

Ključni izzivi tukaj vključujejo dodeljevanje frekvenčnega spektra (konstelacije morajo usklajevati spekter, da se izognejo motnjam) in zagotavljanje dostopnosti storitev. Konkurenca je zelo močna in verjetna je tudi določena konsolidacija (npr. nedavne združitve, kot je Viasat-Inmarsat). Kljub temu pričakujemo, da bo do leta 2030 satelitska komunikacijska krajina veliko bolj usmerjena v internet, ponujala večgigabitne povezave kjerkoli na svetu, medtem ko bodo tradicionalne radiodifuzijske storitve drugotnega pomena.

Obrambne in varnostne aplikacije

Vesolje je postalo ključno področje za obrambo in nacionalno varnost, kar spodbuja velika vlaganja v vojaške satelite in povezano infrastrukturo. Vlade po vsem svetu nameščajo satelite za izvidništvo (slikovni in signalni monitoring), varne komunikacije, zgodnje opozarjanje pred izstrelki, navigacijo (GPS in druge GNSS) in celo za potencialne vesoljske oborožitvene sisteme. Leta 2024 so svetovne državne investicije v vesolje dosegle rekordnih 135 milijard dolarjev, kar je 10 % več kot leta 2023 satelliteprome.com. Značilno je, da obrambna poraba predstavlja 54% tega zneska (~73 milijard dolarjev) satelliteprome.com, kar poudarja, da so vojaške in varnostne uporabe zdaj več kot polovica vseh vladnih izdatkov za vesolje.

Spojenjene države močno vodijo v zmogljivostih obrambnih vesoljskih sistemov, čeprav je njihov delež svetovne državne porabe za vesolje do leta 2024 padel na ~59 % (s 75 % v letu 2000), ker so druge države okrepile investicije satelliteprome.com. Ameriške vesoljske sile (U.S. Space Force) in Nacionalni izvidniški urad (NRO) skupaj upravljajo desetine naprednih satelitov (npr. vohunski sateliti s sub-metrskim slikanjem, sateliti za zaznavanje izstrelkov SBIRS, komunikacije odporne na motnje kot AEHF) ter vlagajo v naslednje generacije sistemov (npr. novo Proliferated Warfighter LEO konstelacijo manjših satelitov za sledenje izstrelkom). Rusija in Kitajska imata prav tako pomembne vojaške vesoljske programe – Kitajska še posebej hitro napreduje z lastnim navigacijskim sistemom (Beidou), sateliti z visoko ločljivostjo ter s testiranjem protisatelitskih (ASAT) tehnologij. Evropske države (vodijo jih Francija, Združeno kraljestvo, Nemčija, Italija) razvijajo dvojnonamenske sisteme in so ustanovile vesoljske poveljstva za usklajevanje vojaških vesoljskih dejavnosti. Države, kot so Indija, Japonska, Izrael in druge, imajo manjše, a rastoče obrambne vesoljske programe (npr. indijska vojaška satkom in opazovalna konstelacija, japonski interes za vesoljsko situacijsko ozaveščenost itd.).

Ključni trendi v tem segmentu:

• Militarizacija vesolja: Več držav vzpostavlja namenske vojaške vesoljske enote (npr. Poveljstvo za vesolje v Združenem kraljestvu, Franciji, Japonska eskadrilja za vesoljske operacije) in vidi vesolje kot bojni teren. Osredotočajo se na zaščito satelitov pred motnjami in razvoj napadalnih zmogljivosti (kot so elektronsko motenje ali kinetično orožje ASAT).
• Proliferacija konstelacij za večjo odpornost: ZDA in zavezniki prehajajo na večje število manjših, omreženih satelitov, da bi se izognili točki odpovedi. To posnema komercialne mega-konstelacije in omogočajo nižji stroški satelitov.
• Strateška avtonomija: Regije, kot je Evropa, vlagajo v neodvisno satelitsko navigacijo (Galileo) in varne komunikacijske konstelacije, da ne bi bile odvisne od drugih. Na primer, načrtovana konstelacija EU IRIS² naj bi evropskim vladnim in komercialnim uporabnikom zagotavljala varno komunikacijo do konca tega desetletja.
• Vesoljska situacijska ozaveščenost (SSA): Sledenje objektom v orbiti je ključno za obrambo. Vojaška omrežja talnih radarjev in teleskopov ter celo sateliti inšpektorji v orbiti se uporabljajo za spremljanje satelitov nasprotnikov in vesoljskih odpadkov. To je povezano s širšimi pobudami za vesoljsko varnost in trajnost.

Obrambne investicije se pogosto prelijejo tudi v civilne rabe: na primer, GPS se je začel kot ameriški vojaški program, danes pa podpira civilna gospodarstva po vsem svetu. Do leta 2030 bodo obrambne in varnostne potrebe še naprej poganjale pomembna vlaganja v vesolje. Morda bomo videli operativne sisteme protisatelitske obrambe, izboljšano kibernetsko varnost satelitov in vključitev komercialnih satelitskih komunikacij (kot je Starlink) v vojaške komunikacijske arhitekture. Nedaven primer tega prekrivanja je uporaba Starlink terminalov s strani ukrajinske vojske, kar kaže, kako lahko komercialni sistemi postanejo strateško pomembni.

Na koncu velja omeniti, da naraščajoča militarizacija prinaša izzive: nevarnost vesoljskih konfliktov in odpadkov zaradi ASAT testov (kot je ruski ASAT 2021, ki je ustvaril tisoče kosov ostankov) skrbi mnoge. To je spodbudilo mednarodne razprave o normah odgovornega vedenja v vesolju. Kljub temu bodo obrambne aplikacije ostale ključni steber vesoljske industrije, ki spodbuja inovacije in financiranje (pogosto s pomočjo državnih pogodb podjetjem, kot so Lockheed, Northrop, Airbus itd.).

Vesoljski turizem in komercialne vesoljske postaje

Nekoč domiselna ideja o vesoljskem turizmu postaja tržna realnost. V zadnjih letih so zasebna podjetja začela prevažati plačljive stranke v vesolje – tako na suborbitalne višine kot na orbitalne destinacije (kot je Mednarodna vesoljska postaja, ISS). Čeprav je še vedno v povojih, je trg vesoljskega turizma leta 2024 dosegel vrednost približno 1,3 milijarde dolarjev in se predvideva, da bo do leta 2030 zrasel na 6–10 milijard dolarjev, ko se bodo komercialni poleti razširili globenewswire.com patentpc.com. Zadnje industrijsko poročilo napoveduje 6,7 milijarde dolarjev do 2030 (31,6 % CAGR) za vesoljski turizem, pri čemer bo suborbitalni segment (kratki vzponi in spusti) dosegel okoli 2,8 milijarde USD, orbitalni turizem pa bo rastel še hitreje (33 % CAGR), čeprav z manjše baze globenewswire.com globenewswire.com.

Trenutno obstajata dve glavni obliki vesoljskega turizma:

• Suborbitalni poleti: Izvajajo jih vozila, kot sta New Shepard podjetja Blue Origin in SpaceShipTwo podjetja Virgin Galactic. Ti poleti ponujajo nekaj minut breztežnosti na robu vesolja (~80–100 km višine). Blue Origin je uspešno izvedel več suborbitalnih turističnih misij v letih 2021–2022 (vključno z ustanoviteljem podjetja Jeffom Bezosom), Virgin Galactic pa je komercialno dejavnost začel leta 2023. Cene vozovnic so sprva v razponu 250.000–450.000 USD na sedež. Trg za suborbitalni turizem naj bi se razširil z večanjem pogostosti poletov; analitiki ocenjujejo, da je ta segment lahko večmilijardni trg do konca tega desetletja globenewswire.com.
• Orbitalni turizem in misije zasebnih astronavtov: Doslej je nekaj bogatih posameznikov plačalo za izlete v orbito ali na ISS, pogosto prek podjetij kot sta Space Adventures ali Axiom Space. SpaceX-ova kapsula Crew Dragon je bila prelomnica, saj je omogočila misije, kot so povsem zasebni orbitalni polet Inspiration4 leta 2021 ter misiji Axiom-1 in -2 na ISS (2022–23) z zasebnimi astronavti. Ti tedenski orbitalni izleti stanejo približno 50 milijonov USD na sedež. V prihodnosti Axiom Space gradi komercialne module, ki se bodo priključili ISS – prvi naj bi poletel že leta 2025 – in bodo kasneje oblikovali samostojno komercialno vesoljsko postajo po upokojitvi ISS. Druga združenja (npr. Orbital Reef podjetja Blue Origin s Sierra Space in koncept postaje Northrop Grumman) so od Nase prejela sredstva za razvoj zasebnih vesoljskih postaj do konca tega desetletja. Te postaje bodo gostile tako zasebne turiste kot poklicne raziskovalce in celo tuje astronavte za plačilo. Do leta 2030 pričakujemo vsaj eno komercialno vesoljsko postajo v orbiti, ki bo omogočala stalnejši orbitalni turizem (ter snemalne ekipe, raziskovalce itd.).

Poleg Zemljine orbite imajo podjetja, kot je SpaceX, ambiciozne načrte za lunarni turizem (npr. projekt dearMoon, ki naj bi umetnike popeljal okoli Lune s Starshipom). Čeprav je časovni načrt za Starship negotov, bi lahko do leta 2030 takšna podjetja postala resničnost, kar bi pomenilo novo nišo zelo dragih turističnih potovanj (vozovnica za oblet Lune bo verjetno >100 milijonov USD na osebo).

Pozicioniranje na trgu: Tradicionalna vesoljska podjetja (Boeing, SpaceX) sodelujejo pri gradnji vozil in postaj, vendar so podjetja za »vesoljske izkušnje« nova: Virgin Galactic, Blue Origin, Axiom, Space Adventures ter nekaj zagonskih podjetij, ki si predstavljajo vesoljske hotele ali napihljive habitate (npr. Bigelow Aerospace, ki je izstrelil testne module, a trenutno ne deluje). Vlade (NASA, ESA itd.) spodbujajo komercializacijo s tem, da so prvi kupci (npr. NASA kupuje zasebne astronavtske misije na ISS, ponuja uporabo ISS za turiste po 35.000 $ na noč itd.).

Izzivi in priložnosti: Vesoljski turizem se sooča z izzivi visokih stroškov, varnosti in regulacije. Katastrofalna izguba prvega vesoljskega letala Virgin Galactic leta 2014 ter nedavna okvara raketnega nosilca Blue Origin leta 2021 (brez posadke) poudarjata tveganja. Regulatorji so podjetjem doslej dopuščali svobodo v obliki »učečih dovoljenj«, a se bo to spremenilo z večanjem števila komercialnih poletov. Na strani priložnosti bo nadaljnji uspeh verjetno znižal stroške (še posebej, če bodo Starship ali druga ponovno uporabna orbitalna plovila uspešna) in odprl prostor več ljudem. Do leta 2030 bi se cene vstopnic za suborbitalne polete lahko znižale v deset tisoč dolarjev, cene orbitalnih poletov pa v enomestne milijone, s čimer bi se razširil bazen strank. Tudi pomožni trgi – kot so treningi za vesoljski turizem, luksuzne nastanitve v orbiti ter medijske/vsebinske pogodbe – bodo rasli. Skupna vrednost 10 milijard $ do leta 2030 je še vedno majhna v primerjavi z drugimi segmenti, a vesoljski turizem vzbuja izjemno zanimanje javnosti in lahko spodbuja tehnološki napredek, ki koristi širši panogi (na primer razvoj sistemov za podporo življenju ter posadkovnih sistemov, ki bi jih kasneje lahko uporabili v vesoljskih hotelih ali transportih v globokem vesolju).

Napredne tehnologije in inovacije

Desetletje 2020–2030 je čas hitrih inovacij v vesolju, pri čemer bo več naprednih tehnologij preoblikovalo panogo:

• Majhni sateliti in mega-konstelacije: Zmožnost gradnje zmogljivih satelitov za delček prejšnje mase in cene je prelomna. Standardizirana ohišja za majhne satelite (vključno s CubeSati) in napredna elektronika omogočajo, da lahko celo sateliti v velikosti čevljev izvajajo pomembne misije. To je privedlo do mega-konstelacij – Starlink ima že približno 4.000 aktivnih satelitov za širokopasovni internet, OneWeb jih ima 600+, Amazonov Project Kuiper pa bo od leta 2025 izstrelil več kot 3.000. Konstelacije za opazovanje Zemlje (npr. Planet) prav tako uporabljajo tehnologijo majhnih satelitov. Rezultat je sprememba paradigme od nekaj velikih satelitov k rojom številnih: zagotovljena je odpornost, globalna pokritost in kratek čas obiska iste točke. Vendar pa ta razmah povzroča tudi skrbi (prenatrpane orbite, motnje) – potrebni so novi pristopi k upravljanju prometa in zasnovi satelitov (npr. avtomatizirano izogibanje trkom). Projekcija podjetja Euroconsult o 18.000+ izstreljenih majhnih satelitov v obdobju 2024–2033 kaže, da se bo ta trend le še stopnjeval straitsresearch.com.
• Ponovno uporabni izstreljevalniki in nižji stroški izstrelitev: SpaceX je v desetletju do 2020 pokazal, da lahko rakete letijo večkrat, in do leta 2025 bo Falcon 9 v nekaterih primerih dosegel več kot 20 poletov z enim ojačevalnikom. Ponovna uporabnost in vedno večja konkurenca sta drastično znižali stroške izstrelitev (z ~20.000 $ na kg za LEO v začetku 2000 na <3.000 $ na kg za Falcon 9 danes, z možnostmi <1.000 $/kg pri Starshipu). Tudi konkurenčni izstreljevalniki (npr. New Glenn podjetja Blue Origin, Neutron podjetja Rocket Lab) vgrajujejo ponovno uporabnost že od zasnove naprej. Cenejše izstrelitve omogočajo nove misije (tudi malim podjetjem ali univerzam) in zamisli, kot so sestavljanje velikih konstelacij ali montažne strukture v orbiti. Ponovno uporabna vesoljska plovila so prav tako na pohodu: SpaceX-ov Starship naj bi bil popolnoma ponovno uporabljen za obe stopnji, kar bi popolnoma spremenilo stroške dostopa v orbito. Na manjšem merilu v tej smeri eksperimentirajo tudi vesoljska letala za turizem ali tovorno plovilo Dream Chaser podjetja Sierra Space. Do leta 2030 bodo najverjetneje večine izstrelitev izvedene vsaj delno s ponovno uporabljenimi komponentami, s tem pa se vzpostavlja nova normalnost pogostega in relativno poceni dostopa do vesolja.
• Umetna inteligenca (UI) in avtonomija: UI in strojno učenje sta vse bolj prisotna v vesoljski tehnologiji. Na Zemlji UI pomaga obdelovati ogromne količine podatkov satelitov (npr. prepoznavanje značilnosti na posnetkih Zemlje ali optimizacija delovanja satelitskih omrežij). Na krovu satelitov UI omogoča avtonomno odločanje – denimo satelit, ki s strojnim vidom sam odloča, katere slike bo posnel, ali avtonomni navigacijski sistem za izogibanje trkom in letenje v formaciji. S podatkovnim analiziranjem, temelječim na UI, so posebej dragoceni za opazovanje Zemlje in spremljanje signalov, kjer je iskanje vzorcev v velikih podatkih ključno. Podjetja kot HawkEye 360 uporabljajo UI za geolociranje signalov straitsresearch.com, algoritmi z UI pa se uporabljajo tudi za dinamično načrtovanje satelitskih omrežij (npr. za optimalno usmerjanje internetnega prometa prek konstelacij). Poleg tega UI postaja ključna za avtonomne vesoljske operacije oddaljenih sond ali robotike (npr. prihodnji marsovski roverji z več umetne inteligence za samostojno navigacijo in znanstveno delo brez stalnih ukazov z Zemlje). Ob digitalizaciji vesoljske industrije bo UI/ML standarden pripomoček za zmanjšanje človeške obremenitve in večjo učinkovitost – bodisi pri načrtovanju plovil, spremljanju satelitskega zdravja ali izvajanju servisnih opravil z robotsko natančnostjo v orbiti.
• Servisiranje, dotočevanje goriva in proizvodnja v orbiti: Razvija se nova generacija plovil, namenjena servisu drugih satelitov – točenje goriva, popravila, premestitve, sčasoma celo montaža struktur v vesolju. Mission Extension Vehicle podjetja Northrop Grumman je dokazal zamisel, ko se je uspel priklopiti na stare satelite in jim podaljšati življenjsko dobo. Podjetja kot Astroscale delajo na odstranjevanju odpadkov (zajem pokvarjenih satelitov). Do leta 2030 bomo morda videli prve komercialne zaloge goriva ali robotsko sestavljanje velikih struktur (npr. teleskopov ali modulov postaj) v vesolju. Ta zmogljivost lahko podaljša življenjsko dobo satelitov in zmanjša količino odpadkov, omogočena pa je po zaslugi tehnologij, kot so avtonomno priklapljanje in standardizirani vmesniki za dotočevanje. Čeprav sta servis in proizvodnja še v povojih, imata močno podporo agencij (npr. NASA-ini OSAM programi) in bi lahko v tridesetih letih postala pomembna podpanoga.
• Napotna in napredna pogonska sredstva: Poleg kemičnih raket prihajajo inovacije tudi v pogonski tehnologiji. Električni pogon (ionski motorji) je danes pogost na satelitih za vzdrževanje in celo doseganje orbite, kar pomeni manjšo porabo goriva. Gleda v prihodnost, pa bi visoko zmogljiv električni ali hibridni pogon lahko omogočil hitrejše planetarno potovanje ali učinkovito premikanje večjih platform v zemeljski orbiti. Obstaja tudi ponovno zanimanje za jedrski pogon za oddaljene misije (NASA in DARPA načrtujeta predstavitveni jedrski termalni raketni motor do leta 2027). Čeprav to še ni neposredno v komercialni uporabi, bi te tehnologije lahko zmanjšale čase poti do Marsa ali omogočile transport težkega tovora v lunarno orbito, s čimer podpirajo prihodnje komercialne aktivnosti v cislunarnem prostoru.
• Satelitsko omrežje in interoperabilnost: Do inovacij prihaja tudi na sistemski ravni – sateliti komunicirajo med seboj s kavnimi (laserskimi) povezavami (Starlink uporablja optične čezpovezave za prenos podatkov v vesolju), povezave med sateliti in neposredno s telefoni 5G, pa tudi večorbitalna omrežja (integracija satelitov GEO, MEO, LEO v eno skupno omrežje). Zasleduje se koncept hibridnega vesoljsko-zemeljskega omrežja, v katerem uporabnik niti ne ve več, ali njegovi podatki potujejo po optiki, celici ali satelitu – omrežje bo delovalo nevidno za optimalno učinkovitost. To zahteva novo tehnologijo anten (fazne mreže, večpasovni uporabniški terminali) in inteligentno omrežno orkestracijo.

Povzetek: vesoljska industrija leta 2030 bo precej drugačna kot leta 2020: konstelacije majhnih, pametnih satelitov v uskljenih tirnicah; rakete, ki se rutinsko vračajo; UI, ki upravlja zapletene operacije; in začetek komercialnih človeških dejavnosti v orbiti. Vse te inovacije znižujejo vstopne ovire, zato lahko sodelujejo številna nova zagonska podjetja in tudi vesoljski programi nastajajočih držav. Rezultat je bolj dinamičen, demokratiziran vesoljski sektor, ki pa ga je treba odgovorno upravljati za dolgoročno vzdržnost in stabilnost.

Ključni izzivi in priložnosti

Z rastjo vesoljske dejavnosti se pojavlja več izzivov, ki jih je treba nasloviti, pa tudi priložnosti za ustvarjanje nove vrednosti:

Ključni izzivi:

• Vesoljski odpadki in upravljanje vesoljskega prometa: Razmah satelitov (posebej v nizki orbiti) povečuje tveganje za trke. Trenutno je v orbiti več kot 36.000 kosov odpadkov večjih od 10 cm straitsresearch.com, še nešteto manjših pa ni zaznanih. Trk med sateliti ali s kosom odpadka lahko povzroči verižno reakcijo (Kesslerjev sindrom) in ogrozi (ne)uporabnost vesolja. Za upravljanje je potrebna boljša omejitev odpadkov (npr. odvod satelitov po koncu življenjske dobe ali celo aktivno odstranjevanje) in koordinacija – upravljanje vesoljskega prometa je še v povojih. Potrebne bodo mednarodne rešitve in morda nove norme ali predpisi za satelitske operaterje.
• Zasedenost spektra in regulacija: Sateliti so odvisni od radijskega spektra, ki je omejen vir. Eksplozija satelitskih omrežij (še posebej na podobnih orbitah) vodi v konflikte pri dodeljevanju spektra in možnost motenj. ITU in nacionalni regulatorji so pod pritiskom, da posodobijo pravila, da lahko mega-konstelacije sobivajo, ne da bi si med seboj ali zemeljskim omrežjem motile signal straitsresearch.com. Zamude ali negotovosti glede licenciranja lahko zavrejo projekte. Zato sta prilagodljivost regulacije in globalno usklajevanje nujna, a doseganje soglasja bo težavno, saj lahko strateška tekmovanja (npr. ZDA proti Kitajski) vplivajo tudi na razprave o spektru.
• Kapitelska intenzivnost in financiranje: Vesoljski projekti pogosto zahtevajo začetno veliko investicijo in večletna obdobja, preden se povrnejo. Med letoma 2015 in 2021 je bilo v vesoljske zagonske družbe vloženega ogromno tveganega kapitala (tudi več javnih IPO-jev SPAC za vesoljska podjetja), a je trg zdaj bolj previden. Nekateri odmevni podvigi niso uspeli ali pa imajo težave (npr. zagonska podjetja za izstreljevanje, ki so propadla, komunikacijska podjetja, ki so propadla in se prestrukturirala). Dostop do financiranja ostaja stalni izziv, še posebej za infrastrukturno intenzivne posle kot so izstreljevalniki ali vesoljske postaje. Podjetja morajo potrditi svoj poslovni model v trdih razmerah.
• Pomanjkanje kadrov in dobavne verige: Hitra rast vesoljskih aktivnosti obremenjuje usposobljeno delovno silo (inženirje, tehnike) in specializirane komponente. Po svetu je le nekaj ponudnikov ključnih komponent kot so polprevodniške naprave za vesolje, sončne celice, vztrajnostna kolesa itd. Geopolitične napetosti in pretekle pandemske motnje so izpostavile ranljivosti dobavnih verig. Zagotavljanje robustne dobavne verige – morda z vertikalno integracijo ali lokalno proizvodnjo – ter usposabljanje naslednjih generacij vesoljskih strokovnjakov je za sektor bistvenega pomena.
• Varnost in geopolitična tveganja: Sateliti so lahko tarča hekerskih napadov ali motenj, države pa so že pokazale, da imajo zmogljivosti za uničevanje satelitov z izstrelki. Tveganje, da bi se konflikt preselil v vesolje, je resnično; sateliti so dragoceni in pogosto ranljivi cilji. Podjetja morajo zdaj upoštevati kibernetsko varnost satelitov in odpornost konstelacij proti namernim motnjam. Poleg tega lahko zakoni o izvozni kontroli (npr. ameriški ITAR) in sankcije zapletejo mednarodna partnerstva ali dostop do trga, predvsem ker sta Kitajska in Rusija večinoma izključeni iz zahodnih komercialnih trgov.
• Vzdržnost in javno mnenje: Tudi vesoljska industrija se mora soočiti s percepcijo javnosti in politike glede vprašanj kot so svetlobno onesnaženje (astronomi bijejo plat zvona zaradi svetlih mega-konstelacij), okoljski vpliv (emisije iz izstrelitev, padanje raketnih stopenj), in splošno vprašanje, kako ohraniti vesolje vzdržno za vse. Če se ta vprašanja ne bodo reševala, lahko pride do strožjih predpisov ali celo odporov javnosti.

Ključne priložnosti:

• Premag digitalnega razkoraka: Satelitske širokopasovne konstelacije ponujajo priložnost za zagotavljanje hitrega interneta približno 3 milijardam ljudi po svetu, ki so še vedno brez povezave ali slabo povezani. To predstavlja izjemno priložnost za družbeni in gospodarski vpliv, podjetja, ki uspešno prodrejo na ta tržišča (širokopasovni dostop na podeželju, povezljivost oddaljenih podjetij itd.), pa lahko odkrijejo veliko vrednost. Pobude za neposredno povezovanje z napravami bi lahko omogočile povezljivost vsakemu uporabniku pametnega telefona po vsem svetu; to bi bil ogromen naslovljiv trg, če bi ga tehnično uspelo uresničiti.
• Podnebne spremembe in okoljsko spremljanje: Povpraševanje po podatkih za spremljanje podnebnih sprememb, emisij ogljika, krčenja gozdov, naravnih nesreč in vodnih virov nenehno raste. Satelitsko opazovanje Zemlje ima edinstveno vlogo, saj omogoča pregledno in redno spremljanje v velikem obsegu. Z naraščajočimi prizadevanji za podnebno ukrepanje in trajnost je sektor EO v dobrem položaju, da izkorišča pogodbe in partnerstva (npr. s kmetijstvom za precizno kmetovanje, z vladami za preverjanje podnebnih sporazumov). Ena od raziskav je pokazala, da bi podatki in storitve EO do leta 2030 lahko omogočili ustvarjanje stotin milijard gospodarske vrednosti v šestih ključnih sektorjih, povezanih s podnebjem in cilji Združenih narodov za trajnostni razvoj weforum.org.
• Novi trgi: Luna in onstran: V prihodnjih letih bomo priča prodoru onkraj Zemljine orbite – zlasti program Artemis ameriške Nase, ki si prizadeva ustvariti trajno človeško prisotnost na Luni. To spodbuja cislunarno gospodarstvo: pogodbe za komercialne lunarne pristajalnike (npr. podjetja, kot sta Astrobotic in Intuitive Machines), načrti za lunino vesoljsko postajo (Gateway) ter zanimanje za rudarsko izkoriščanje lune (vodni led za gorivo). V to bodo vlagale tudi zasebne družbe in vesoljske agencije izven Nase (npr. Kitajska načrtuje lunino bazo v 2030-ih). Zgodnji vstopniki v lunarni transport, gradnjo ali izkoriščanje virov bi do leta 2030 lahko ustvarili povsem nove industrijske segmente. Podobno je rudarjenje asteroidov še vedno špekulativno, a nekatera zagonska podjetja raziskujejo naprej – vsak preboj na tem področju bi bil prelomnega pomena (čeprav verjetno onstran časovnega okvirja 2030).
• Vesoljski turizem in mediji: Kot rečeno, se vesoljski turizem odpira. Poleg samih izletov se odpira priložnost v medijih in zabavi – na primer snemanje filmov in televizijskih oddaj v vesolju (že obstajajo načrti za snemanje filmov na ISS ali v filmskem studiu v orbiti). Tudi vrednost javne prepoznavnosti in partnerskih blagovnih znamk, povezanih z vesoljem (pomislimo na športne dogodke ali oglase v vesolju), je še neizkoriščena. Podjetja, ki bodo izkoristila priložnost za približanje vesolja širši javnosti, lahko ustvarijo donosne niše.
• Integracija z zemeljskimi tehnologijami (5G, IoT, AI): Vesoljski sistemi vse bolj dopolnjujejo zemeljsko tehnologijo. Sateliti lahko podpirajo 5G omrežja ali povezujejo IoT senzorje v oddaljenih območjih (pametno kmetijstvo, globalno sledenje logistiki). Sinergija med vesoljskim in tehnološkim sektorjem (podjetja za oblačno računalništvo sodelujejo s satelitskimi operaterji pri distribuciji podatkov, telekomi vključujejo satelite v svoje ponudbe) ponuja nove možnosti rasti. Na primer, ponudniki oblačnih storitev, kot sta AWS in Azure, imajo posebne vesoljske oddelke za satelitske podatke, medtem ko satelitski operaterji uporabljajo oblačna orodja z umetno inteligenco za obdelavo podatkov. To prepletanje poganja inovacije in nove storitve (kot je posredovanje vpogledov iz opazovanj Zemlje v realnem času prek oblačnih platform).
• Vesolje kot storitev in komercializacija naslednika ISS: Ker je načrtovan konec obratovanja ISS do leta 2030, se odpira priložnost, da zasebne postaje prevzamejo njene funkcije – gostijo eksperimente, astronavte in turiste. Podjetja, ki so zmožna ponuditi vesolje kot storitev (za raziskave ali proizvodnjo v mikrogravitaciji), bi lahko zadovoljila povpraševanje farmacije, znanosti o materialih in akademske sfere po uporabi mikrogravitacijskih laboratorijev. Na ISS smo že videli rast kristalov beljakovin in poskuse z optičnimi vlakni; komercialno zaporedje bi lahko ob precejšnjih nižjih stroških to dejavnost močno razširilo. Prihajajoče komercialne postaje (Axiom, Orbital Reef itd.) bodo tekmovale za stranke in lahko do konca desetletja sprožile trg za raziskave in proizvodnjo v mikrogravitaciji.

Povzetek: izzivi v vesolju – ostanki, konkurenca, financiranje, varnost – so pomembni, a obvladljivi s proaktivnim pristopom in sodelovanjem. Hkrati pa so priložnosti ogromne in naraščajo, saj vesolje postaja vse tesneje prepleteno z Zemljinim gospodarstvom in vsakdanjim življenjem. Podjetja in države, ki bodo inovirala in se prilagodila, bodo najboljše izkoristile močno rast vesoljske industrije vse do leta 2030 in dlje.

Regionalna analiza

Regionalna dinamika v vesoljski industriji prikazuje, kako različni deli sveta soustvarjajo in izkoriščajo razvijajoče se vesoljsko gospodarstvo. Spodaj je pregled ključnih regij:

Združene države Amerike

Združene države Amerike so po večini meril nedvomno vodilna država v globalnem vesoljskem sektorju. Domujejo največjim javnim in zasebnim vlaganjem v vesolje; ZDA predstavljajo približno 37 % svetovnih prihodkov iz vesoljske industrije v letu 2024 spacenews.com in še večji delež v ključnih področjih, kot sta lansiranje in proizvodnja. Ameriška podjetja in vladne agencije vodijo večino novih razvojnih projektov:

• Vladni programi: Proračun Nase (~25 milijard USD v 2024) podpira človeško raziskovanje (misije Artemis na Luno, načrti za Mars), vesoljsko znanost (teleskop James Webb, roverji na Marsu) in razvoj tehnologije. Ministrstvo za obrambo ZDA in obveščevalna skupnost porabita še več (ocenjenih 40–50+ milijard dolarjev letno) za vojaške in izvidniške satelite satelliteprome.com. Ustanovitev ameriških Vesoljskih sil leta 2019 ponazarja prioriteto vesolja v obrambi. Državna vlaganja ZDA v vesolje ostajajo največja med vsemi državami – okoli 80 milijard dolarjev v letu 2024 (59 % svetovne državne porabe za vesolje) satelliteprome.com.
• Komercialni sektor: Ameriški NewSpace sektor je izjemno dinamičen. SpaceX je revolucioniral področje izstrelitev (65 % svetovnih prihodkov od izstrelitev leta 2024 sia.org) in upravlja Starlink, daleč največjo satelitsko konstelacijo. Pomembna podjetja so še Blue Origin (razvoj rakete New Glenn in luninega pristajalnika), United Launch Alliance (ULA) (ponudnik izstrelitev za vladne misije, uvaja raketo Vulcan), Northrop Grumman (proizvodnja satelitov in raket Omega/Antares), Boeing (izdelovalec rakete SLS z Naso ter satelitov), Lockheed Martin (GPS sateliti, modul Orion), Maxar (sateliti za opazovanje), Planet Labs (EO konstelacija), Ball Aerospace (instrumenti in obrambni sateliti) in mnoga druga iz niš, kot so mali nosilci (ameriška podružnica Rocket Lab, Firefly, Astra), vesoljski turizem (Virgin Galactic) ter nova področja (Astroscale US za odstranjevanje odpadkov, Sierra Space za vesoljsko letalo in habitatne tehnologije).
• Inovacijske središča: V ZDA so največja središča vesoljske industrije – Silicon Valley (startupi s področja malih satelitov in tehnologije), južna Kalifornija (tradicionalna aeronavtična industrija in sedež SpaceX), Kolorado (mnoga aeronavtična podjetja in poveljstvo vesoljskih sil letalskih sil), Florida (izstrelitvene operacije na Cape Canaveralu), Teksas (SpaceX Starbase, Johnsonovo vesoljsko središče v Houstonu) in druga. Podjetniška kultura in veliko rizičnega kapitala (več kot 10 milijard USD vloženih v vesoljske startupe v obdobju 2015–2021) sta pospešila razvoj ameriške industrije.
• Pravno-politično okolje: Ameriška vesoljska politika spodbuja komercialna partnerstva. NASA vse pogosteje uporablja pogodbe s fiksnimi cenami (komercialne posadke, komercialni lunarni servis), kar industriji prinaša večjo odgovornost. FAA poenostavlja izdajo dovoljenj za komercialne izstrelitve ob naraščajočem številu izstrelitev. FCC prilagaja predpise za obvladovanje mega konstelacij (npr. krajše časovne omejitve za samouničenje satelitov na LEO). ZDA vodijo tudi v oblikovanju standardov (npr. sporazum Artemis za miroljubno raziskovanje, ki ga je podpisalo že več kot 25 držav).

Glede na prihodnost ZDA stremijo k ohranjanju vodilne vloge tako na civilnem kot vojaškem področju vesolja. Ključni dosežki v bližnji prihodnosti so misija Artemis III (načrtovana konec 2025), ki bo poskušala vrniti astronavte na Luno, razvoj postaje Lunar Gateway in razcvet komercialnih dejavnosti v nizki Zemeljski orbiti, ki bodo do leta 2030 zamenjale ISS. Verjetno bodo ZDA še naprej prevladovale pri izstrelitvah (posebej če bo Starship operativen) in satelitskih storitvah (podjetja kot SpaceX, Amazonov Kuiper itd.). Toda globalna konkurenca narašča, zato ZDA pazljivo ohranjajo tehnološko prednost – zato vlaganja v raziskave in razvoj (jedrski pogon, sateliti nove generacije, hipersonična obramba itd.) ter v STEM kadre. Na splošno bo ameriška regija predvidoma ostala največje svetovno središče vesoljskega gospodarstva do vsaj leta 2030 – poudarek bo na visoko vrednostni tehnologiji in tesnem sodelovanju države ter industrije, ki bo poganjalo inovacije.

Evropa

Evropa ima dolgo uveljavljen vesoljski sektor pod vodstvom Evropske vesoljske agencije (ESA) in nacionalnih agencij, kot so francoski CNES, nemški DLR, italijanski ASI ter UK Space Agency. Skupaj Evropa (vključno z državami EU in Združenim kraljestvom) predstavlja drugi največji javni porabnik za civilno vesolje za ZDA, vendar je na področju obrambnih investicij še vedno precej v zaostanku. Ključne značilnosti evropske vesoljske industrije:

• Izstrelitev in prevoz: Evropske zmogljivosti za izstrelitve so v zadnjem času v prehodu. Arianespace (konzorcij) je zgodovinsko zagotavljal zanesljive težke izstrelitve s Ariane 5 in manjšo raketo Vega. Od leta 2025 je Evropa v prehodnem obdobju: Ariane 5 je bila upokojena leta 2023, nova Ariane 6 pa je predvidena za svoj debi. Vendar je bilo leta 2024 izvedenih le 3 evropske orbitalne izstrelitve payloadspace.com, saj so zamude pri Ariane 6 ter neuspešna izstrelitev Vega-C prizemljile operacije. Evropa je tistega leta po številu izstrelitev zaostala za Indijo in celo Iranom. Pričakuje se, da bo Ariane 6 leta 2025 povrnila reden tempo izstrelitev, Vega-C pa se bo vrnila na lete, vendar Evropa prav tako spodbuja zagonska podjetja za manjše izstrelitve (nemška Rocket Factory Augsburg in Isar Aerospace, britanska Skyrora in Orbex itd.). Poleg tega po Brexitu Združeno kraljestvo vzpostavlja lastne izstrelitvene lokacije na Škotskem za manjše orbitalne rakete. Izziv Evrope bo ostati konkurenčna po ceni in pogostosti izstrelitev v luči prevlade SpaceX-a – znotraj Evrope potekajo razprave o razvoju večkrat uporabne rakete, vendar je Ariane 6 leta 2025 še vedno za enkratno uporabo.
• Proizvodnja satelitov in storitve: Evropska industrija vključuje vrhunske proizvajalce Airbus Defence & Space ter Thales Alenia Space, ki proizvajajo satelite za komunikacije (npr. platforme Eurostar, Spacebus), navigacijo (Galileo sateliti), opazovanje Zemlje (Sentineli Copernicus, komercialni sateliti za opazovanje), in znanost (sonda Juice za Jupiter itd.). OHB (Nemčija) je še en pomemben proizvajalec. Ta podjetja pogosto sodelujejo v programih ESA ali tekmujejo za komercialna naročila po svetu. Evropa je posebej znana po visokokakovostnih komunikacijskih satelitih in manjših konstelacijah za opazovanje Zemlje (npr. Airbusovi Pléiades Neo sateliti za slikanje). Med ponudniki storitev so v Evropi pomembni operaterji satelitov: Eutelsat (sedaj združen z OneWeb za LEO širokopasovno povezavo), SES (upravljanje konstelacij v GEO in srednji Zemeljski orbiti za O3b širokopasovno povezavo), Inmarsat (britanski ponudnik mobilnih satkomunikacij, zdaj del Viasata), ter vpletenost Deutsche Telekom v satkom/teleporte med drugimi. Galileo (evropski sistem satelitske navigacije) in Copernicus (program za opazovanje Zemlje, ki zagotavlja brezplačne okoljske podatke) sta paradna programa EU, ki izkazujeta evropsko zavezanost k vesoljskim storitvam za javno dobro.
• Obramba in varnost: Zgodovinsko so bila evropska vesoljska prizadevanja bolj usmerjena k civilni rabi, a to se spreminja. Francija je leta 2019 ustanovila vesoljsko poveljstvo in razvija vojaške opazovalne in ELINT satelite ter razmišlja o protisatelitskih zmogljivostih (npr. sateliti Syracruse in CERES ter načrti za satelite-telesa). Italija in Nemčija imata lastne optične/radarske izvidniške satelite. Združeno kraljestvo vlaga v zavedanje o vesoljskem domenu ter sodeluje z ZDA pri vojaških satkom povezavah. Evropske države sodelujejo v programih (okvir MUSIS za deljenje slikovnih podatkov, prihajajoča varna komunikacijska konstelacija EU IRIS²). Vseeno so evropska obrambna vesoljska sredstva (~2–3 milijarde evrov na leto skupaj) bistveno nižja kot v ZDA ali na Kitajskem. Pomemben premik: NATO, katere članice so večinoma evropske države, je vesolje razglasil za operativno področje ter naroča opazovalne satelite in storitve (npr. NATO-v sistem Alliance Ground Surveillance uporablja brezpilotna letala Global Hawk, NATO pa vzpostavlja tudi Space Centre).
• Politika in sodelovanje: ESA je medvladna agencija z 22 članicami, ki koordinira velike znanstvene misije (kot je rover Rosalind Franklin za Mars, misije za opazovanje Zemlje) in razvoj nosilnih raket. EU je vse bolj vključena s svojim vesoljskim programom (Galileo, Copernicus, IRIS²) in ima jasno izražen cilj “strateške avtonomije” vesoljske infrastrukture. Brexit je imel določen vpliv (VB je izgubila dostop do nekaterih vojaških storitev Galileo), a VB še naprej tesno sodeluje z ESA kot članica. Evropska industrija pogosto potrebuje soglasno financiranje iz različnih držav, kar lahko upočasni odločitve, a zagotavlja široko podporo. Za podporo zagonskim podjetjem v NewSpace področju imajo agencije kot CNES in DLR pospeševalnike, sredstva EU (npr. Horizon Europe) pa financirajo razvoj vesoljske tehnologije. Evropa prav tako daje poudarek mednarodnemu sodelovanju: partnersko z NASA (npr. zagotavljanje servisnega modula za Orion), JAXA itd., in spodbuja regulacijo trajnostne uporabe vesolja (Francija in Nemčija sta posebej glasni glede zmanjševanje vesoljskih odpadkov).

Do leta 2030 si Evropa prizadeva za neodvisen dostop do vesolja (prek Ariane 6 in morda koncepta večkrat uporabnega nosilca naslednje generacije), popolnoma delujoč GNSS Galileo in posodobljeno konstelacijo Copernicus, ter da postane igralec na področju varnih komunikacij z IRIS². Evropska prednost v vrhunski inženirstvu bo najverjetneje ohranila konkurenčnost v proizvodnji satelitov in določenih nišah (kot so okoljski sateliti, znanstvene sonde). Slabost regije – nizkocenovne izstrelitve in tvegan kapital za vesolje – pa lahko ostaneta, razen če bodo sprejeti proaktivni ukrepi. Kljub temu bo Evropa ostala pomemben in stabilen del svetovnega vesoljskega ekosistema, s poudarkom na zanesljivosti, trajnosti in globalnem partnerstvu.

Kitajska

Kitajska je hitro postala ena glavnih vesoljskih sil, po obsegu takoj za ZDA. Kitajska nacionalna vesoljska uprava (CNSA) in Kitajska vojska (Strateška podporna sila Ljudske osvobodilne vojske) vodita obširen program, ki je hkrati ambiciozen in vse bolj samozadosten v tehnologiji:

• Izstrelitve in človeški poleti v vesolje: Kitajska je leta 2022 zaključila svojo vesoljsko postajo (Tiangong), katere tri module zdaj redno naseljujejo tajkonavti. Kitajska ima visoko stopnjo izstrelitev – 68 orbitalnih izstrelitev v letu 2024 payloadspace.com, kar je skoraj izenačevanje rekorda. Upravljajo družino raket Long March za različne nosilnosti (LM-5 za težje tovore, do LM-2, -3, -7, itd.). Posebno velja izpostaviti eksperimentiranje s ponovno uporabo; različica Long March 8 ima testno večkrat uporabljeno prvo stopnjo, SpaceX-ov stil reševanja z rešetkastimi plavutmi pa je bil preizkušen na manjših raketah. Kitajski izstrelitveni sektor ima tudi rastočo komercialno sceno: podjetja kot so Galactic Energy, CAS Space, Expace, LandSpace so izvedla orbitalne lete (Galactic Energy-jev Ceres-1 je izvedel pet uspešnih izstrelitev leta 2024) payloadspace.com. Kitajska vlada želi ohraniti visok tempo izstrelitev za podporo svojim konstelacijam in mednarodnim izstrelitvenim pogodbam (ker ameriške ITAR omejitve onemogočajo izstrelitve zahodnih satelitov s Kitajske, Kitajska sodeluje s Pakistanom, Argentino itd. za izstrelitve).
• Sateliti in konstelacije: Kitajska upravlja celoten nabor satelitov: seriji Gaofen in Yaogan za opazovanje Zemlje (visokoločljive optične in radarske vohunske satelite), Beidou navigacijski sistem (35-satelitni GNSS, zaključen leta 2020, tekmuje z GPS), relejne satelite Tianlian in številne komunikacijske satelite (čeprav so še vedno manj zastopani na globalnem trgu komercialnih komunikacij, se bolj osredotočajo na domače storitve). Pomemben prihajajoči projekt je načrtovana mega-konstelacija za širokopasovni internet (včasih imenovana »Guowang«). Načrtujejo LEO konstelacijo, ki bi se lahko po velikosti kosala s Starlinkom (predvidoma 13.000 satelitov). Prvi testni sateliti so že izstreljeni, s polnim uvajanjem pa bi lahko začeli pred letom 2030, kar kaže na kitajsko odločnost, da ne prepusti novega trga satkomunikacij Starlinku/zahodnim podjetjem. Kitajska je pionir na področjih, kot so sateliti za kvantno komunikacijo (Mozi satelit je izpeljal eksperimente kvantne izmenjave ključev).
• Lunarne in planetarne raziskave: Kitajska ima drzno raziskovalno misijo. Po uspešnih pristankih Chang’e na Luni (tudi prvi pristanek na oddaljeni strani Lune, 2019) in roverju Zhurong na Marsu leta 2021, Kitajska načrtuje pristajanje človeške posadke na Luni okoli leta 2030 v partnerstvu z Rusijo (čeprav se vloga Rusije zaradi zadnjih neuspehov zmanjšuje). Načrtujejo tudi skupno Mednarodno raziskovalno lunarno postajo v 2030–ih. V načrtu so tudi misije za vračanje vzorcev z asteroidov in sonde za Jupiter. Ta prizadevanja dvigujejo ugled Kitajske in poganjajo razvoj tehnologije, ki lahko preide tudi na komercialna področja (izboljšane rakete, globokovesoljske komunikacije itd.).
• Industrija in naložbe: Mnoga kitajska vesoljska podjetja podpira država ali veliki tehnološki konglomerati, ki delujejo v skladu z nacionalno strategijo. Državno lastni CAST (China Academy of Space Technology) in CASC (China Aerospace Science & Technology Corp) proizvajata večino satelitov in raket, vendar so »zasebna« podjetja (pogosto s povezavami z državo) zdaj spodbujena k inovacijam. Vlaganja v kitajske vesoljske startupe naraščajo, kar interno ustvarja vzporedni NewSpace sektor. Za razliko od ZDA pa je večina kitajske vesoljske dejavnosti (tudi tiste, ki se zdi komercialna) tesno povezana z državnimi cilji. Vladna podpora pomeni obilo sredstev za velike projekte, a pogosto tudi omejen dostop do mednarodnih trgov zaradi geopolitičnih razlogov.
• Geopolitično in izvozni trg: Kitajska se pozicionira kot partner državam v razvoju: ponuja skupne izstrelitve, pomaga pri izgradnji satelitov za druge (npr. Nigerija, Pakistan, Venezuela imajo satelite, zgrajene na Kitajskem) in podpira Azijsko-pacifiško organizacijo za vesoljsko sodelovanje (APSCO) kot alternativo zahodnim forumom. Zaradi zahodnih sankcij sta Kitajska in Rusija poglobili sodelovanje (npr. deljenje tehnologije za lunarno raziskovanje, mogoče interoperabilnost pri satelitski navigaciji). Nekatere komercialne pobude Kitajske, kot so Hongyun komunikacijska konstelacija LEO ali Geely-jeva načrtovana navigacijska mreža za samovozeče avtomobile, so namenjene ogromnemu domačemu trgu (1,4 milijarde ljudi) – kar jim lahko prinese obseg tudi brez zahodnih strank.

Do leta 2030 pričakujte, da bo Kitajska imela:

• Popolnoma operativna velika vesoljska postaja (razširjeni Tiangong, morda odprt za tuje astronavte iz zavezniških držav).
• Dosežen ali tik pred prvim človeškim pristankom na Luni.
• Vzpostavljene velike konstelacije satelitov za komunikacijo in daljinsko zaznavanje (z konkurenčno ponudbo v Aziji/Afriki).
• Nadaljevanje visokega tempa izstrelitev, morda prva ali druga država, ki doseže 100 izstrelitev letno.

Vzpon Kitajske uvaja vzporeden ekosistem – na primer, na trgu proizvodnje satelitov se lahko pojavijo kitajska podjetja, ki mednarodno ponujajo cenovno ugodnejše alternative, pravila igre v vesolju (norme, standardi) pa bi se lahko razšla, če bodo Kitajska (in partnerji) uporabljali različne pristope. Jasno je, da bo Kitajska skozi leto 2030 izjemno pomemben igralec v vesolju, ki bo ZDA in ostale spodbujala k inovacijam in morda prispevala k bolj multipolarnemu vesoljskemu gospodarstvu.

Indija

Indija vse bolj izstopa v vesolju, poznana po svojem stroškovno učinkovitem pristopu. Indijska organizacija za vesoljske raziskave (ISRO) vodi nacionalni program, ki je z razmeroma skromnim proračunom dosegel pomembne mejnike:

• Zmožnosti izstrelitev: Indijska raketa PSLV (Polar Satellite Launch Vehicle) je delovni konj za izstreljevanje satelitov za opazovanje Zemlje in slovi po zanesljivosti (pogosto se uporablja tudi za tuje male satelite). Težja GSLV Mk III (nedavno preimenovana v LVM3) lahko dvigne približno 4 tone v GTO in je bila ključna za indijske lunarne misije Chandrayaan. Leta 2024 je Indija izvedla 5 orbitalnih izstrelitev planet4589.org, vključno z uspešno izstrelitvijo misije Chandrayaan-3. Indija gradi novo izstrelišče za manjše rakete v Tamil Naduju, ISRO pa razvija Small Satellite Launch Vehicle (SSLV) za bolj odzivne izstrelitve.
• Pozornost vzbujajoče misije: Leta 2023 je Chandrayaan-3 dosegel zgodovinski mehak pristanek v južnem polarnem območju Lune ter Indijo postavil kot četrto državo, ki ji je uspelo pristati na Luni, in prvo, ki je pristala v tem območju. Aditya-L1 je bil izstreljen kot solarni observatorij za preučevanje Sonca. Indija je izvedla tudi Mars Orbiter Mission (Mangalyaan) leta 2014 z izredno omejenim proračunom, kar je pokazalo njeno sposobnost. Te misije so zvišale ugled Indije in spodbudile zanimanje za naravoslovje in tehniko na domačih tleh.
• Satelitski programi: Indija upravlja različne satelite: serije INSAT in GSAT za komunikacijo (telekomunikacije in televizija po vsej Indiji), IRNSS (NavIC) za regionalne navigacijske storitve, Cartosat in RISAT za opazovanje Zemlje (visokoločljivostno slikanje in radar, predvsem za kartiranje in varnost) ter Oceansat, Resourcesat* ipd. za znanost in spremljanje virov. Mnogi služijo domačim potrebam (tele-izobraževanje, telemedicina, vremenska napoved s INSAT-3D itd.), kar kaže, kako vesolje podpira razvojne cilje v Indiji. NavIC je na primer indijski lasten sistem, podoben GPS, ki pokriva indijsko regijo.
• Odprtje zasebnemu sektorju: Velika sprememba, ki se dogaja, je odločitev indijske vlade, da liberalizira vesoljski sektor. Leta 2020 je Indija napovedala reforme, ki dovoljujejo zasebnim podjetjem gradnjo in izstreljevanje raket in satelitov ter ustanovila regulatorni organ IN-SPACe, ki to omogoča. Vzpostavlja se indijski sektor »NewSpace.« Med primeri so Skyroot Aerospace (leta 2022 je izstrelil Vikram-S, prvi zasebni indijski suborbitalni preizkus rakete, in dela na orbitalni seriji Vikram), Agnikul Cosmos (razvija orbitalno raketo s 3D-tiskanimi motorji), Pixxel (startup, ki razvija hiperspektralno konstelacijo za slikanje, že z nekaj sateliti v orbiti preko SpaceX rideshare), in Bellatrix Aerospace (dela na električnem pogonu in morda vesoljskih vlačilcih). Tu sta še Dhruva Space (razvijalec satelitskih platform) in drugi, ki se osredotočajo na male satelite, zemeljski segment ipd. Tempo se pospešuje, s kombinacijo subvencij vlade in indijskega tveganega kapitala.
• Človeški poleti in prihodnji načrti: Indija se pripravlja na svoj prvi polet s posadko (program Gaganyaan). Začeli so se testi sistemov za prekinitev izstrelitve in testi izstrelišča, cilj pa je poslati indijske astronavte v orbito (misija v nizki orbiti približno 3 dni), morda do 2025 ali 2026. Če bo uspešno, bi Indija postala četrta država, ki neodvisno lansira človeka v orbito. Indija sodeluje tudi z Japonsko pri možni lunarni misiji (rover LUPEX) in je izrazila interes za svojo vesoljsko postajo v 30. letih tega stoletja.

Regionalno se Indija pozicionira kot vodja v Južni Aziji za vesoljsko sodelovanje – ponuja izstrelitve satelitov sosedam in deljenje podatkov. Ustanovila je South Asia Satellite (GSAT-9) leta 2017 kot darilo sosednjim državam za podporo komunikacijam in upravljanju nesreč. Indijska konkurenčna stroškovna prednost (njena Marsova misija je slovela po tem, da je stala manj kot nekateri hollywoodski filmi) pomeni, da bi lahko ujela poseben tržni segment z ekonomičnimi izstrelitvami in sateliti, čeprav imata PSLV in GSLV manjšo nosilnost kot Falcon 9, zato ciljata na različne razrede tovora.

Do leta 2030 se Indija želi povzpeti med vodilne vesoljske države, s paleto novih raket (morda tudi s ponovno uporabno stopnjo raket, ki jo ISRO raziskuje), s utrjenim zasebnim vesoljskim gospodarstvom, ki redno izvaja misije, ter z večjimi zmogljivostmi za človeške polete (morda lasten mali modul vesoljske postaje v 30. letih tega stoletja). Osredotočena bo ostala na praktične aplikacije (komunikacije, vreme, navigacija) za podporo velikemu prebivalstvu, a bo sodelovala tudi pri raziskavah in mednarodnih partnerstvih (npr. možna pridružitev Artemis Accords ali sodelovanje v vajah planetarne obrambe). Vzpon Indije doda pomembno dimenzijo globalni vesoljski industriji – velik, stroškovno učinkovit igralec z drugačnim modelom (sinergija med vlado in podjetništvom, toda s skromnim inženiringom) in z ogromnim domačim trgom za storitve satelitske komunikacije in daljinskega zaznavanja.

Bližnji vzhod & Severna Afrika (MENA)

Regija MENA vse bolj aktivno sodeluje v vesolju, saj več držav investira v satelite in celo medplanetarne raziskave, pogosto kot del širših strategij za gospodarsko diverzifikacijo in varnost:

• Združeni arabski emirati (ZAE): ZAE ima enega najbolj naprednih vesoljskih programov v regiji. Preko vesoljske agencije ZAE (ustanovljene 2014) in Mohamed bin Rashid Space Centre (MBRSC) v Dubaju je izstrelil satelite za opazovanje Zemlje kot sta DubaiSat in KhalifaSat (zgrajen lokalno), leta 2020 pa je pritegnil pozornost s Emirates Mars Mission “Hope” – orbiterjem, ki je uspešno prispel na Mars februarja 2021 za proučevanje atmosfere ts2.tech. ZAE ima tudi program lunarnega roverja (rover Rashid, ki je leta 2022 letel na japonskem pristajalniku, a se je ta ob pristanku razbil). Na področju človeških poletov je ZAE poslal astronavte na ISS (Hazza Al Mansouri leta 2019, dva emiratska astronavta sta bila leta 2023 na zasebni misiji Ax-2 na ISS). Pristop ZAE je zelo sodelovalen: sodeluje z univerzami v ZDA, JAXA (za izstrelitev marsovske misije) ter zasebnimi podjetji. Do leta 2025 načrtuje ZAE astronavta na šestmesečni misiji na ISS (prek dogovora z NASA/SpaceX). Na daljši rok je napovedal ambicijo zgraditi “Mars Science City” na Zemlji kot pripravo na raziskave bivanja na Marsu in celo vizijo kolonije na Marsu do leta 2117. Vesoljski napori ZAE so povezani z vizijo o gospodarstvu, temelječem na znanju, navdihovanju mladih za STEM ter gradnji tehničnega znanja doma.
• Saudova Arabija: Saudova Arabija je bila zgodaj prisotna v regiji (saudski princ je letel na ameriškem Space Shuttle leta 1985, investirali so v satelite kot je Arabsat za komunikacijo). Nedavno je bila ustanovljena Saudijska vesoljska komisija (2018) za povečanje vesoljskih aktivnosti. Leta 2023 sta Saudova dva astronavta (tudi prva Savdijka v vesolju) letela na zasebni misiji Ax-2 na ISS, kar kaže na ponoven interes za človeške polete. Saudova vlaga v razvoj satelitov (npr. sateliti za opazovanje Zemlje, kot je serija SaudiSat, in delež v Arabsat, ki nudi televizijo in komunikacije v arabskih državah). Po načrtu Vision 2030 je vesolje strateški sektor za diverzifikacijo – pričakovati je, da bo Saudova vlagala v projekte, med katerimi so lahko tudi tovarne za sestavljanje satelitov in znanstvene misije (Savdska je izrazila zanimanje za Artemis Accords in lunarno raziskovanje). Sodeluje tudi z ESA in drugimi glede znanstvenih tovorov.
• Katar, Bahrajn, Kuvajt: Te zalivske države imajo manjše pobude – npr. Katar ima komunikacijske satelite Es’hail (eden jih nosi radioamaterski tovor, ki ga uporabljajo radioamaterji). Bahrajn in Kuvajt sta izstrelila nekaj CubeSat satelitov s pomočjo drugih. Njihove aktivnosti so za zdaj omejene, vendar zanimanje raste, ker vidijo uspeh pri sosedih.
• Egipt: Egipt je dolgotrajno prisoten v vesoljskih dejavnostih, s poudarkom na komunikacijah in daljinskem zaznavanju za razvoj. Sateliti Nilesat nudijo televizijski prenos v regiji. Egiptovska vesoljska agencija (ustanovljena 2019) načrtuje egiptovsko izdelani satelit (serija EgyptSat za slikanje) in gradi center za sestavo satelitov. Egipt sodeluje tudi s Kitajsko (npr. načrtovan je kitajsko zgrajen MisrSat-2). Glede na veliko prebivalstvo so sateliti pomembni za telekomunikacije in spremljanje kmetijstva.
• Izrael: Tehnično gledano del Bližnjega vzhoda, je Izrael pomemben igralec v vesolju. Državna agencija Israel Space Agency in Israel Aerospace Industries (IAI) sta razvili napredne satelite, posebej vohunske satelite (Ofek), visokoločljive posnetke za nacionalno varnost. Izrael ima tudi komercialne komunikacijske satelite AMOS. Leta 2019 je izraelska neprofitna organizacija (SpaceIL) skoraj postala prva zasebna organizacija, ki bi pristala na Luni s plovilom Beresheet– dosegli so Luno, vendar je pristajalnik strmoglavil. Drugi poskus (Beresheet 2) je v pripravi. Prednosti Izraela so miniaturizacija in vojaška tehnologija; še naprej bo namenjen visokozmogljivim malim satelitom in morebitnim skupnim znanstvenim misijam (ima dogovor z NASA za pošiljanje astronavta na ISS v prihodnosti, sodeluje tudi z Italijo in Francijo pri raziskovalnih satelitih).
• Turčija: Turčija je ustanovila komunikacijske satelite TURKSAT (izgrajene s pomočjo Airbusa) in zadnje čase povečuje naložbe prek Turkish Space Agency (ustanovljene 2018). Leta 2023 je Turčija izstrelila svoj prvi satelit za opazovanje Zemlje visoke ločljivosti IMECE. Imajo ambicije o misiji na Luno (leta 2028 ciljajo na rover; morda bo domače zgrajena raketa pred tem izvedla impakt misijo). Turčija izkorišča vesolje za razvoj svoje letalsko-vesoljske industrije in ima nov satelitski integracijski center v Ankari.
• Ostali: Iran ima komaj začet program s poudarkom na vojski in političnem ugledu. Iran je izpeljal nekaj izstrelitev satelitov s svojima raketama Safir in Qased ter poslal v orbito nekaj satelitov (npr. vojaški Noor). Sankcije omejujejo njegov dostop do tehnologije, vendar bo najbrž vztrajal pri razvoju neodvisnih zmogljivosti. Pakistan uporablja satelitske podatke (agencija SUPARCO) in ima kitajsko zgrajene komunikacijske in opazovalne satelite, vendar je manj aktiven. Alžirija, Nigerija, Južna Afrika – čeprav niso del regije MENA, so afriške države tudi aktivne; Alžirija ima satelite in razvijajoči center, Nigerija uporablja vesolje za telekomunikacije in kmetijstvo.

Regionalno sodelovanje: Arabske države imajo organizacijo (Arab Space Cooperation Group, vodi jo ZAE) za delitev znanja. Arabsat (operater satelitov) je v lasti skupine držav arabske lige in nudi regionalne telekomunikacijske storitve. Narašča tudi zanimanje za uporabo vesolja pri reševanju pomanjkanja vode, iskanju nafte in spremljanju okolja v regiji MENA.

Do leta 2030 bo regija MENA verjetno doživela:– Več domačega razvoja satelitov (namesto zgolj nakupa iz ZDA/Evrope). – Možno sodelovanje Zalivskih držav na področju satelitskih konstelacij ali skupne vesoljske infrastrukture. – Ambiciozne znanstvene misije (ZAE so že napovedale misijo na Venero in asteroid za leto 2028). – Nadaljevanje sodelovanja pri človeških vesoljskih poletih prek partnerstev (arabski astronavti na ISS ali celo na luninih misijah Artemis, če sporazumi omogočijo udeležbo).V bistvu je vesolje postalo del nacionalnih vizij na Bližnjem vzhodu – kot simbol modernizacije in prestiža. Z znatnimi finančnimi sredstvi države, kot sta ZAE in Savdska Arabija, še naprej kupujejo vrhunsko tehnologijo in vlagajo v izgradnjo lokalnega znanja, kar regijo vse bolj vključuje v svetovno vesoljsko gospodarstvo – tako kot kupca kot vse bolj tudi kot prispevajočega igralca (npr. gostovanje zemeljskih postaj, ponujanje izstrelišč, kot je morebitno bodoče vesoljsko pristanišče v ZAE itd.).(Opomba: Glavne dejavnosti Severne Afrike potekajo prek Egipta in Alžirije, kot omenjeno. Mnoge manjše države se za osnovne satelitske storitve ali podatke zanašajo na partnerstva.)

Preostali svet (druge regije)

Poleg zgoraj omenjenih regij velja na kratko omeniti tudi Japonsko in Rusijo, saj ostajata ključna vesoljska akterja:– Japonska: Vodilna vesoljska sila (prek JAXA in Mitsubishi Heavy Industries), Japonska ima pomembne programe na področju izstrelitev (raketa H-IIA je bila zanesljiva, nov H3 pa je ob neuspehu v začetku 2023 doživel zastoj, ki ga želijo odpraviti) in vesoljskih plovil (sodelovala pri gradnji ISS, opravila Hayabusa misije vračanja vzorcev asteroidov ipd.). Japonska tesno sodeluje z drugimi (z NASA pri Artemis – zagotavlja komponente in astronavte). Med komercialnimi akterji izstopata Mitsubishi Electric (gradnja satelitov) in zagonska podjetja kot je ispace (poskus pristanka na Luni 2023). Do leta 2030 bo Japonska verjetno globoko vpeta v lunarne raziskave ter vzdrževala močne programe za opazovanje Zemlje ter telekomunikacijske satelite za lastne potrebe. – Rusija: Ruska vesoljska industrija, ki je bila zgodovinsko zelo močna, se sooča z izzivi zaradi zastarele tehnologije in sankcij, ki so prekinile partnerstva (npr. ni več poletov Sojuz iz Francoske Gvajane, sodelovanje pri ISS se predvidoma konča do 2030). Roskosmos še vedno izstreljuje rakete Sojuz in vzdržuje navigacijski sistem GLONASS ter vojaške satelite, vendar so proračunske omejitve in izguba tržnega deleža (po vzponu SpaceX) prizadeli industrijo. Rusija se obrača k večjemu sodelovanju s Kitajsko (pogovori o skupni lunarni bazi). Izstrelili so nov modul na ISS (Nauka, 2021), načrtujejo pa potencialno svojo Orbitalno postajo, vendar je to negotovo. Do leta 2030 se lahko Rusija še bolj osami mednarodno, a si bo prizadevala ohraniti neodvisno sposobnost poletov v vesolje in satelitsko infrastrukturo zaradi strateških potreb.Tudi druge države (Kanada, Avstralija, Južna Koreja, Brazilija ipd.) imajo vsaka svojo nišno vlogo (npr. Kanada zagotavlja robotiko kot je Canadarm, Avstralija se osredotoča na senzorje in ima nova zagonska podjetja na področju izstrelitev, Brazilija ima izstrelišče Alcantara in razvija svoje nosilne rakete, Južna Koreja je nedavno s svojo raketo Nuri spravila satelite v orbito in načrtuje nadaljnje izstrelitve). Svetovna vesoljska skupnost se širi: več kot 80 držav ima sedaj neko prisotnost v vesolju (četudi le s CubeSat satelitom). Ta internacionalizacija je trend sama po sebi – vesolje ni več izključno domena velesil, vse več držav pa ga vidi kot ključno infrastrukturo.

Tržne napovedi do leta 2030

V prihodnjih letih pričakujemo močno rast vesoljske industrije. Čeprav se napovedi med seboj nekoliko razlikujejo, analitiki soglašajo, da bomo do 2030 priča občutni širitvi:– Rast celotnega vesoljskega gospodarstva: Ocene za svetovno vesoljsko gospodarstvo leta 2030 segajo od okoli 600–750 milijard USD (konzervativno) do skoraj 1 bilijon USD (zgornje meje). Na primer, GlobalData napoveduje rast s približno 450 milijard USD v 2022 na 1 bilijon USD do leta 2030 globaldata.com. To pomeni okoli 8–10 % letno rast, kar presega večino tradicionalnih sektorjev. Celo zmernejše ocene (pribl. 6–7 % CAGR) umeščajo trg okoli 600 milijard USD leta 2030. Razlike izvirajo iz tega, kaj analitiki zajamejo – nekatere ocene vključujejo širše panoge, ki jih omogoča vesolje. McKinsey/WEF poročilo npr. kotira 1,8 bilijona USD do 2035 ob vštetih storitvah, ki jih omogoča vesolje weforum.org. Ne glede na natančno cifro je trend jasen: v 2020-ih lahko pričakujemo podvojitev vesoljskega gospodarstva. – Sateliti in proizvodnja: Povpraševanje po satelitih bo vztrajalo ali celo naraščalo. Zaradi načrtovanih konstelacij in zamenjav bo trg proizvodnje satelitov lahko potrojil vrednost – z okoli 20 milijard USD v 2024 na 57 milijard USD v 2030 grandviewresearch.com. Pričakuje se vsako leto več kot 1.000 izstreljenih satelitov, kar pomeni, da bi jih lahko leta 2030 na orbiti krožilo več kot 50.000 – če se bodo načrti uresničili, čeprav lahko zaskrbljenost zaradi zmogljivosti in smeti to nekoliko upočasni. Proizvodni prihodki rastejo nekoliko počasneje kot število satelitov, ker so mali sateliti cenejši, a zahtevnejše, dražje misije (npr. večji vojaški sateliti, človeška plovila) povečujejo vrednost. – Izstrelitvene storitve: Do leta 2030 bi lahko število izstrelitev na leto preseglo 400 po vsem svetu (zaradi konstelacij in servisnih potreb). Prihodki naj bi znašali 20–30 milijard USD na leto (povprečje različnih napovedi), še posebej ker nove storitve (npr. vlečni čolni na orbiti) ustvarjajo dodano vrednost. Velika neznanka je Starship: če bo povsem operativen, bi lahko z izjemno nizkimi stroški ustvaril veliko večje povpraševanje (za projekte, kot so sateliti za sončno energijo v vesolju ali veliki teleskopi), hkrati pa bi konkurenti morali inovirati oz. znižati cene. Vstop novih izstrelitvenih ponudnikov (morda iz Indije, Južne Koreje ali mladih podjetij) bo še dodatno razpršil ponudbo. – Satelitske komunikacije in storitve: To področje bo predvidoma ostalo največji del vesoljskega gospodarstva. Z vse več internetnimi konstelacijami naj bi trg satelitske komunikacije (vključno z zemeljsko opremo) presegel 300 milijard USD do leta 2030 mordorintelligence.com. Uporabniška oprema – milijoni anten, IoT naprav ipd. – bo predstavljala velik delež (zemeljski segment je bil že 155 milijard USD v 2024 sia.org). TV oddajanje bo verjetno še naprej upadalo – morda na polovico najvišje vrednosti do leta 2030 (~40 milijard USD ali manj), medtem ko naj bi širokopasovne in podatkovne storitve zrasle pet- do desetkratno in s tem izravnale padec prihodkov. Leta 2030 lahko pričakujemo več deset milijonov naročnikov na satelitski internet (Starlink sam namerava globalno dosegljivost in lahko ima nekaj milijonov uporabnikov do sredine desetletja). Neposredne storitve na mobilne naprave bi lahko začele ustvarjati prihodke proti koncu desetletja, če bodo začetni preizkusi (SMS/SOS) razširjeni na glas/podatke. – Opazovanje Zemlje in analitika: Trg EO (podatki + analitika) bi lahko do 2030 zrasel na 6–8 milijard USD za komercialne prihodke. A posredno omogočena ekonomska vrednost (kot omenjeno) je veliko večja – tudi vlade bodo vlagale več za potrebe okolja in varnosti (vlade tako dodajo še nekaj milijard več porabe). Pričakuje se vse bolj naročniški model za EO podatke, z nekaj globalnimi geoinformacijskimi platformami za veliko strank. – Človeški poleti in turizem: Če bodo do leta 2030 obratovale komercialne vesoljske postaje, bi lahko imeli stalno prisotnost zasebnih posameznikov v orbiti skupaj z vladnimi astronavti. Trg vesoljskega turizma bi lahko segal 8–10 milijard USD, kot že omenjeno, z več deset suborbitalnimi turisti letno in nekaj orbitalnimi turističnimi odpravami letno. Cene kart bodo počasi padale (suborbitalni poleti morda okoli 100.000 USD ali manj, orbitalni okoli 20–30 milijonov USD do 2030). Vladno povpraševanje po človeških poletih (nasledniki ISS, lunarne misije Artemis) bo prineslo dodatna sredstva – program Artemis sam bo skozi desetletje pomenil več deset milijard, ki bodo šle izvajalcem. – Obramba in vladna poraba: Državni vesoljski proračuni so leta 2024 dosegli 135 milijard USD satelliteprome.com; do 2030 bi to lahko zraslo na 170–200 milijard USD, če se zdajšnje smernice nadaljujejo (obramba je glavni motor rasti, pred inflacijo, zaradi potreb po vesoljski varnosti). Na primer, vse več držav izstreljuje vojaške konstelacije (nadzor, navigacija, zgodnje opozarjanje), izdatki za človeško raziskovanje pa naraščajo. To zagotavlja stabilen vir povpraševanja za industrijo (pogodbe za izstrelitve, satelite, razvoj ipd.). – Nastajajoči segmenti: Nove storitve, kot je servisiranje na orbiti, bi lahko do 2030 začele ustvarjati občutne prihodke (nekatere napovedi v tem segmentu obenem ocenjujejo trg na nekaj sto milijonov USD do 2030, pozneje še višje). Prav tako bi lahko podatkovni centri ali proizvodnja v vesolju imeli pilotske projekte (še brez pomembnih prihodkov, a strateškega pomena za prihodnost). Če bi bilo do konca desetletja uspešno demonstriranih nekaj konceptov – kot je prenos sončne energije iz vesolja – bi to odprlo bodoči bilijonski trg po 2030, vendar je to še vedno špekulativno.Skratka, vsi kazalci kažejo, da bo vesoljska industrija v tem desetletju na močni rasti. Sestavljene letne stopnje rasti (CAGR) so običajno visoke: ok. 7–8 % za celoten sektor, v podpanogah pa še višje – mali sateliti (>12 % CAGR), vesoljski turizem (>30 % CAGR) grandviewresearch.com globenewswire.com. To presega predvideno rast globalnega BDP, kar pomeni, da vesolje postaja vse večji del svetovnega gospodarstva. Leta 2030 bo infrastruktura iz vesolja – sateliti in njihove storitve – še bolj vpeta v vsakdanje življenje: od širokopasovnega interneta v odročnih vaseh do stalnega spremljanja zdravja planeta ali vseprisotne navigacije GPS.

Vendar pa bo doseganje teh napovedi odvisno od tega, kako uspešno bo industrija reševala izzive, kot je preobremenjenost orbit, in koliko investicij bo še naprej pritekalo. Če bi prišlo do večje ovire (npr. niz trkov ali razširitev geopolitičnega konflikta v vesolje), bi se rast lahko začasno upočasnila. Po drugi strani pa bi lahko vsaka prelomnica (kot na primer večstokratno znižanje stroškov izstrelitev s Starshipom ali obsežen državni stimulacijski program za spremljanje podnebja) pospešila rast onkraj trenutnih napovedi.

Na splošno ostajajo deležniki in analitiki optimistični, da bo do leta 2030 “zadnja meja” res postala vsakdanja domena komercialnih, znanstvenih in celo turističnih dejavnosti – kar bo izpolnilo večdesetletno preobrazbo vesolja iz državnega, vladnega projekta v raznolik, globalni komercialni trg.

Primer: TS2 Space (Poljska) – vloga, storitve in pozicioniranje

TS2 Space je ponudnik satelitskih komunikacij s sedežem na Poljskem, ki ponazarja, kako se lahko manjša podjetja in države vključijo v globalni vesoljski sektor z zadovoljevanjem nišnih potreb. Podjetje, ustanovljeno leta 2004 s sedežem v Varšavi, je specializirano za zagotavljanje satelitskih telekomunikacijskih storitev strankam v oddaljenih ali zahtevnih okoljih. Njegova ponudba vključuje VSAT širokopasovni internet, satelitsko telefonijo in podatkovne povezave prek različnih satelitskih konstelacij (npr. z uporabo kapacitet omrežij Inmarsat, Thuraya, Iridium, Eutelsat in drugih omrežij) emis.com.

TS2 Space si je najprej ustvaril ime z zagotavljanjem ključne povezljivosti za vojaške operacije. Postal je poznan kot ponudnik internetnih storitev za ameriške in poljske vojake, napotene v konfliktna območja, kot sta Irak in Afganistan en.wikipedia.org. V sredini 2000-ih so koalicijske sile v teh regijah potrebovale zanesljivo komunikacijo, kjer zemeljska infrastruktura ni bila na voljo ali je bila nevarna; TS2 je zapolnil to vrzel z dobavo satelitskih internetnih kompletov in storitev. V nekem obdobju je omrežje TS2 podpiralo več kot 15.000 vojaških uporabnikov v Iraku/Afganistanu, kar je omogočilo elektronsko pošto, VoIP in prenos operativnih podatkov za oddaljene enote en.wikipedia.org. Ta zgodnja osredotočenost na obrambne stranke je TS2 prinesla dragocene izkušnje pri zagotavljanju robustnih storitev v zahtevnih pogojih.

S časom je TS2 Space razširil svojo bazo strank in portfelj storitev:

• Zagotavlja satelitske povezave za vladne agencije in službe za nujne primere. Na primer, TS2 ima pogodbe za dobavo satelitskih telefonov Uradu za zaščito vlade Poljske (ki je odgovoren za varnost VIP-oseb) ts2.tech. Med pandemijo COVID-19 je bil TS2 imenovan za kritično infrastrukturo na Poljskem ter je zagotavljal povezljivost za operacije kriznega upravljanja ts2.tech.
• Podjetje služi nevladnim organizacijam, medijem in energetskemu sektorju, ki delujejo v oddaljenih območjih (npr. novinarjem v konfliktnih regijah, ekipam za raziskovanje nafte in plina). TS2 lahko kjerkoli na hitro postavi prenosne širokopasovne terminale.
• TS2 Space je deloval kot distributer/preprodajalec satelitskih mobilnih storitev – na primer, sodeloval je z Iridiumom za zagotavljanje satelitskih telefonov in rešitev push-to-talk na Poljskem in širše iridium.com.
• Posebej velja izpostaviti, da je TS2 v zadnjem času podpiral Ukrajino v aktualnem konfliktu z dobavo satelitske komunikacijske opreme in storitev. Sporočilo za javnost iz leta 2023 je izpostavilo, da je TS2 Ukrajini dobavil satelitski internet, telefone Thuraya/Iridium in celo drone za boljšo povezljvost ter nadzor einpresswire.com. To potrjuje pozicioniranje podjetja TS2 kot zanesljivega partnerja v krizah, ki izkorišča satelitsko tehnologijo za odpornost.

Glede pozicioniranja, TS2 Space ni proizvajalec ali operater satelitov, temveč ponudnik/integrator storitev. Najema kapacitete pri satelitskih operaterjih in nudi celovite rešitve (strojna oprema, mrežni dostop, podpora strankam). Takšen poslovni model je pogost za manjša podjetja v satelitskem sektorju – podoben je ponudniku interneta, ki ne poseduje optičnega omrežja, a nudi internetne storitve končnim uporabnikom. Medtem ko drugi ponujajo splošne rešitve, so razlikovalne prednosti TS2 njegov fokus na zahtevna okolja ter ugled zaupanja in zanesljivosti v satelitskih komunikacijah, kar izkazujejo dolgoletne pogodbe z vojaškimi strankami einpresswire.com.

Za ohranitev prednosti TS2 Space sprejema tudi nove tehnologije. Podjetje je javno objavilo, da uporablja AI (ChatGPT-4) za izboljšanje podpore strankam ter celo analizo satelitskih podatkov einpresswire.com einpresswire.com. Na primer, integracija AI klepetalnih botov omogoča podjetju TS2 zagotavljanje 24/7 večjezične podpore na svoji platformi, kar je pomembno za stranke, napotene po svetu. TS2 raziskuje tudi, kako lahko umetna inteligenca pomaga pri analizi vzorcev uporabe ali optimizaciji nastavitev omrežja za stranke, s čimer sledi trendom industrije pametnega upravljanja omrežij.

V okviru Poljske in regije je uspeh podjetja TS2 Space to postavil kot ključnega igralca na področju satelitskih storitev. Poljski vesoljski sektor je razmeroma majhen in se osredotoča predvsem na raziskave ter proizvodnjo v okviru misij ESA, zato TS2 izstopa kot tržno uspešno podjetje na področju vesoljskih storitev. Učinkovito povezuje poljske in mednarodne stranke z globalno satelitsko infrastrukturo. TS2 s svojim delom dopolnjuje tudi varnostne in humanitarne napore Poljske, saj državi omogoča določeno mero samostojnosti v komunikacijah med operacijami ali izrednimi razmerami.

V prihodnosti bo TS2 Space verjetno še naprej sledil razvoju satelitske komunikacije. Na primer, ko bodo LEO širokopasovne konstelacije (Starlink, OneWeb) širile pokritost, bi TS2 lahko nastopil kot preprodajalec ali partnerski ponudnik za dostavo teh rešitev vladnim/podjetniškim strankam, ki potrebujejo prilagojeno integracijo ali večjo varnost. Spletna stran podjetja TS2 že objavlja informacije o posodobitvah pokritosti s Starlinkom ts2.tech, kar kaže, da natančno spremljajo razvoj in morda olajšujejo dostop do takšnih novih storitev. Izkušnje podjetja z vojaškimi naročniki bi ga lahko postavile v vlogo implementacije ali upravljanja varnih satelitskih omrežij (npr. če bi Poljska ali NATO razvijala namenske satelitske kanale, bi lahko TS2 sodeloval pri zemljiških podpornih sistemih).

Za zaključek, TS2 Space predstavlja primer, kako lahko usmerjeno, agilno podjetje iz srednje velike države izkoristi nišo v globalni vesoljski industriji z uporabo obstoječih satelitskih sistemov za reševanje povezovalnih izzivov svojih strank. Njegova vloga je omogočevalec – prinaša prednosti satelitske komunikacije končnim uporabnikom, ki morda nimajo tehničnega znanja ali obsega za neposreden dostop. S prilagodljivostjo (sprejemanje novih satelitskih omrežij in AI orodij) ter zanesljivostjo (dokazano v vojaških operacijah) si je TS2 Space zagotovil ugledno mesto v satelitskih komunikacijah in bo do leta 2030 ostal del rasti industrije, zlasti na področju kritičnih komunikacijskih storitev.

Zaključek

Od leta 2025 globalna satelitska in vesoljska industrija vstopa v vznemirljivo in ekspanzivno obdobje. Trg je velik (stotine milijard dolarjev) in raste, k čemur prispevajo prelomni trendi, kot so razmah malih satelitov, ponovno uporabljive rakete, ki drastično nižajo stroške izstrelitev, ter nove aplikacije – od širokopasovnega interneta do spremljanja podnebja – ki poganjajo povpraševanje. Glavni industrijski segmenti – proizvodnja, izstrelitve, komunikacije, opazovanje Zemlje, obramba in celo začetni turizem – vsi doživljajo rast, ki jo žene inovativnost. Tradicionalne vesoljske sile, kot so ZDA, še vedno prevladujejo, a opazen je porast novih akterjev tako na nacionalni ravni (Kitajska, Indija, ZAE itd.) kot na komercialni (SpaceX in množica zagonskih podjetij), zaradi katerih je ekosistem bolj raznolik in konkurenčen kot kadarkoli doslej.

Napovedi do leta 2030 kažejo, da bi se lahko vesoljsko gospodarstvo podvojilo in doseglo skoraj bilijon dolarjev. Doseganje tega bo odvisno od uspešnega krmarjenja skozi izzive (vesoljske smeti, regulatorni okvirji, investicijska tveganja), da bi lahko v celoti izkoristili priložnosti (globalna povezljivost, nove storitve, mejniki raziskovanja). Regionalne analize kažejo na širšo vključenost v vesolje – vedno več držav ga prepoznava kot strateško področje in v skladu s tem vlaga, s čimer se bo trg in baza talentov še povečala.

Za podjetja in vlagatelje je perspektiva na splošno pozitivna: povpraševanje po satelitskih podatkih in povezljivosti ne kaže znakov pojemanja, vlade vlagajo vse več v vesolje zaradi varnosti in raziskovanja, javno zanimanje pa ostaja visoko (kar pomaga krepiti politično podporo in ustvarjati nove vire prihodkov, kot je turizem). Hkrati bo uspeh zahteval agilnost spričo hitrega tehnološkega razvoja (npr. konstelacije, ki stare sisteme hitreje zastarajo), ter močan poudarek na trajnosti, da bo prostor še naprej uporaben.

Za konec: vesoljska industrija leta 2025 je le izstrelišče za prihodnost. Do leta 2030 pričakujemo:

• Več satelitov, več storitev: Desettisoče aktivnih satelitov, ki poganjajo vseprisotni internet in senzorska omrežja na Zemlji.
• Rutinski dostop v orbito: Tedenske, če ne dnevne izstrelitve raket po svetu, pri čemer bo ponovna uporaba izstrelitvene tehnologije postala nekaj samoumevnega, podobno kot v letalski industriji.
• Ljudje v vesolju tudi izven oblasti: Pogosti suborbitalni turistični poleti, redne zasebne misije na komercialne vesoljske postaje in morda celo poleti s posadko okrog Lune.
• Vesolje prepleteno z vsakdanjim življenjem: Od komunikacije do upravljanja virov in odzivanja na nesreče – vse je v veliki meri omogočeno ali izboljšano s satelitskimi sistemi.
• Odpiranje novih meja: Prvi koraki k industrijski rabi vesolja (proizvodnja, raziskovanje virov) obetajo, da se bo ekonomska sfera v naslednjih desetletjih še bolj razširila v vesolje.

Zagon v satelitski in vesoljski industriji nakazuje, da vstopamo v novo poglavje “dobe vesolja” – obdobje široke komercializacije in globalne vključenosti. Podjetja, kot je poljski TS2 Space, poudarjajo, da se lahko tudi tisti zunaj tradicionalnega vesoljskega kroga najdejo v tej rastoči industriji. Ko bo sektor sodelovalno reševal izzive, bo obdobje do leta 2030 zaznamovalo neprekosljeno rast in dosežke na poti človeštva navzgor in navzven.

Viri:

• SIA Poročilo o stanju satelitske industrije 2025 (podatki o prihodkih za leto 2024, številu satelitov itd.) sia.org sia.org sia.org spacenews.com
• SpaceNews – Jeff Foust, “Satelitska industrija nadaljuje skromne trende rasti prihodkov” (maj 2025) spacenews.com spacenews.com spacenews.com
• SatellitePro ME – “Vladne vesoljske naložbe dosegle 135 milijard USD v letu 2024: Novaspace” (december 2024) satelliteprome.com satelliteprome.com
• GlobeNewsWire – “Trg vesoljskega turizma … Doseže 6,7 milijarde USD do leta 2030” (februar 2025, poročilo Research&Markets) globenewswire.com
• Mordor Intelligence – “Trg satelitskih komunikacij” (poročilo 2025) mordorintelligence.com in “Trg opazovanja Zemlje s pomočjo satelitov” (2025) mordorintelligence.com
• Grand View Research – “Trg izdelave satelitov do leta 2030” (2025) grandviewresearch.com
• StraitsResearch/Euroconsult – podatki o malih satelitih (poročilo 2024) straitsresearch.com
• Reddit (SpaceInvestorsDaily) povzetek SpaceNews o vladnem financiranju vesoljskih programov satelliteprome.com
• Wikipedia – TS2 SPACE (osnovne informacije o vojaških internetnih storitvah podjetja TS2) en.wikipedia.org
• EIN Presswire – sporočila za javnost TS2 Space (2023–2024) einpresswire.com einpresswire.com
• Payload / Jonathan McDowell – statistika izstrelitev 2024 payloadspace.com planet4589.org
• WEF sporočilo za javnost / McKinsey – “Vesoljsko gospodarstvo do 1,8 bilijona USD do leta 2035” (april 2024) weforum.org in več.