Od jurt do YouTuba: Internetna revolucija v Mongoliji
Glavni ponudniki interneta in tržni delež
Trg interneta v Mongoliji obvladuje nekaj ključnih igralcev. Univision LLC vodi z okoli 62% tržnim deležem, zaradi česar je največji ponudnik internetnih storitev (ISP) v državi. Univision (del skupine Unitel) ponuja optični širokopasovni internet in IPTV storitve, kar podpira njegov širok tržni doseg. Drugi največji ponudnik je MobiCom Corporation (vključno z Mobinetom), s približno 15% deležem. MobiCom je pionir mongolske telekomunikacije in upravlja tako mobilna omrežja kot internetne storitve. Drugi pomembni ponudniki so Skymedia Corporation (približno 10% delež) in Mobinet LLC (približno 3%). Manjši ponudniki, kot je ONDO (fiksna linija Unitel) in drugi, sestavljajo preostanek. Ta relativno koncentriran trg pomeni, da je konkurenca zgodovinsko omejena – Internetno združenje ocenjuje konkurenčnost mongolskega trga za internetne storitve kot »Slabo«.
V mobilnem sektorju državo oskrbujeta štirje operaterji: MobiCom, Unitel, Skytel in G-Mobile. MobiCom in Unitel skupaj predstavljata večino mobilnih naročnikov (leta 2014 je imel MobiCom približno 39,5% trga, Unitel pa približno 35,5%). Unitel, ustanovljen leta 2005, je hitro postal drugi največji mobilni operater in ponuja tudi širokopasovne storitve prek svoje Univision storitve. Skytel in G-Mobile sta manjša igralca, ki se osredotočata na nišne trge (Skytel sprva na CDMA omrežja, G-Mobile pa na pokritost podeželja). Kljub več ponudnikom ima ISP pokrajina za širokopasovne storitve enega jasnega favorita (Univision), drugi pa se borijo za preostali delež.
Razvoj infrastrukture in pokritost: Mesta proti podeželju
Izvajanje internetne infrastrukture po mongolskem obsežnem in redko poseljenem ozemlju je velik izziv. Mongolija je najbolj redko poseljena neodvisna država na svetu – dejstvo, ki predstavlja »resno oviro za vzpostavitev internetne pokritosti po vsej državi«. Prebivalstvo približno 3,4 milijona ljudi je razporejeno po ozemlju, velikem kot Zahodna Evropa, kar naredi infrastrukturo drago na prebivalca.
Mestna središča, kot je Ulaanbaatar (prestolnica, kjer živi ~45% prebivalstva) imajo obsežno internetno infrastrukturo. Ulaanbaatar in druga mesta so povezana z nacionalnim optičnim hrbteničnim omrežjem, ki povezuje vseh 21 pokrajinskih središč (prestolnic aimagov) in številna manjša mesta. Visoko zmogljive optične poti (pogosto ob cestnih in železniških koridorjih) in mikrovalovne relejne stolpe povezujejo mestna omrežja med seboj. Kot celinska država se Mongolija povezuje z globalnim internetom prek terestričnih optičnih povezav preko omrežij sosednjih držav (prek Kitajske in Rusije) in s satelitsko rezervo. Redundanca je zagotovljena prek več čezmejnih optičnih poti za ohranjanje povezljivosti.
Podeželska območja, nasprotno, se soočajo z redko pokritostjo. Medtem ko približno 69% Mongolcev živi v urbanih območjih, je preostalo nomadsko in podeželsko prebivalstvo razpršeno po stepi. Mobilna omrežja trenutno pokrivajo le 23,8% prebivalne površine Mongolije – kar pomeni, da več kot tri četrtine ozemlja nima mobilnega signala montsame.mn. Oddaljene skupnosti pastirjev pogosto živijo daleč od katerekoli komunikacijske infrastrukture. Mnoge nomadske družine morajo potovati na višje lege ali bliže mestom, samo da bi dobile signal za mobilni telefon. V enem slikovitem primeru bi mati pastirja vozila 2 km proti središču souma (okrožja), dokler ne bi dobila 4G signala , da bi njena hči lahko obiskovala spletne ure, nato pa bi se ustavila in pustila, da se uči v avtu. To ponazarja očitno digitalno delitev v fizični pokritosti.
