Satellitski internet – Pogosta vprašanja (FAQ)

Uvod v satelitski internet

V: Kaj je satelitski internet?
O: Satelitski internet je oblika brezžičnega dostopa do interneta, ki ga zagotavljajo sateliti v Zemljini orbiti. Za razliko od kabelskega ali DSL interneta, ki podatke prenašata preko podzemnih kablov, satelitski internet pošilja podatke iz zemeljskih postaj na satelite v vesolju in nato dol do antene (posode) na uporabnikovi lokaciji satelliteinternet.com. To pomeni, da se lahko povežete na splet tudi tam, kjer zemeljski internet ni na voljo. Satelitski internet je na voljo po vsej državi in v številnih oddaljenih regijah, zaradi česar je zanesljiv način povezave za podeželska gospodinjstva in podjetja (čeprav s kompromisi pri zmogljivosti, o katerih več kasneje) satelliteinternet.com.

V: Kako deluje satelitski internet?
O: Satelitski internet deluje na osnovi radijskih valov, ki prenašajo podatke med vašo lokacijo in satelitom. Proces vključuje več korakov v relejni mreži satelliteinternet.com:

1. Vaša naprava → modem: Ko se povežete na splet (kliknete povezavo ali pošljete e-pošto), vaš računalnik ali druga naprava pošlje zahtevo na satelitski modem/usmerjevalnik v vašem domu. Modem pretvori digitalne podatke v radijski signal.
2. Modem → satelitska antena: Modem pošlje signal zunanji satelitski anteni na vaši posesti, ki signal usmeri proti satelitu.
3. Antena → satelit: Signal potuje približno 35.000 km navzgor do satelita v vesolju (za tradicionalne geostacionarne satelite) satelliteinternet.com.
4. Satelit → zemeljska postaja: Satelit sprejme vaš signal in ga posreduje nazaj na zemeljsko postajo(Network Operations Center ali NOC) na Zemlji, ki je povezana s hrbtenico interneta satelliteinternet.com. Ta zemeljska postaja je kot izmenjalno vozlišče med satelitsko povezavo in globalnim internetom.
5. Odgovor interneta nazaj preko satelita: Zemeljska postaja nato pošlje zahtevane podatke (npr. spletno stran ali video) nazaj gor na satelit, ki jih prenese dol do vaše domače antene. Antena posreduje podatke na vaš modem in nazadnje na vašo napravo, s čimer se krog zaključi.

Celotna pot od Zemlje v vesolje in nazaj se zgodi v delčku sekunde, a zaradi velikih razdalj kljub temu povzroči več zakasnitve kot zemeljski (kabelski) internet.

V: Ali je satelitski internet na voljo povsod?
O: Pokrivanje je ena največjih prednosti satelitskega interneta. Doseže lahko praktično katerikoli kraj na Zemlji, če imate odprt pogled na nebo. Satelitski internet je namreč pogosto edina možnost za dostop do spleta v podeželskih ali oddaljenih krajih, saj ni odvisen od lokalne kabelske ali telefonske infrastrukture satelliteinternet.com. Signal prihaja iz vesolja; če lahko namestite anteno usmerjeno proti satelitu, običajno lahko dobite storitev. Ponudniki, kot sta HughesNet in Viasat, pokrivata večino ZDA (in širše), novejše storitve, kot je Starlink, pa širijo pokritost na večji del sveta. Vendar je v skrajnih polarnih območjih ali na območjih z oviranim pogledom na nebo storitev lahko omejena, dokler ne bo orbitiralo več satelitov. Na splošno velja, da je satelitski internet na voljo praktično povsod, kjer je mogoče namestiti opremo.

Ponudniki in razpoložljivost

V: Kdo so glavni ponudniki satelitskega interneta?
O: Glavni ponudniki satelitskega interneta za gospodinjstva (stanje 2025) so:

• HughesNet: Dolgoletni ponudnik, ki uporablja geostacionarne satelite. Na voljo je skoraj povsod v ZDA. HughesNet ponuja hitrosti prenosa okoli 25 Mbps (in ~3 Mbps za nalaganje) na vseh paketih rsinc.com. Znani so po relativno majhnih podatkovnih omejitvah (npr. 10–50 GB hitrih podatkov na mesec), vendar so pogosto najdostopnejša možnost in delujejo tudi v zelo odročnih krajih.
• Viasat (prej Exede): Drugi ponudnik geostacionarnega satelitskega interneta, ki pokriva večino območij. Viasat ponuja različne pakete s hitrostmi prenosa od okoli 12 Mbps do ~100 Mbps v določenih regijah rsinc.com (nalaganje ~3 Mbps). Običajno nudi večje podatkovne omejitve in višje hitrosti kot HughesNet, vendar tudi po višji ceni. Viasat je primeren za tiste, ki potrebujejo več podatkov oziroma višjo hitrost in so pripravljeni več plačati.
• Starlink: Novejša storitev podjetja SpaceX z obsežno konstelacijo satelitov v nizki Zemljini orbiti (LEO). Starlink nudi precej višje hitrosti (običajno 50–200 Mbps prenos, 20–40 Mbps nalaganje) rsinc.com in bistveno nižjo zakasnitev od GEO ponudnikov. Trenutno ni trdnega podatkovnega limita. Kompromis sta višja mesečna naročnina (110–120 $ za gospodinjsko uporabo) in začetni nakup opreme. Pokritost Starlinka se širi z izstrelitvijo novih satelitov; je idealen za tiste, ki želijo boljšo zmogljivost na podeželju.

(Kmalu prihaja:) Amazon Project Kuiper – Amazon razvija svojo satelitsko konstelacijo (Project Kuiper), ki naj bi s storitvijo začela kmalu satelliteinternet.com. S tem so povezana tudi druga globalna prizadevanja, kot je OneWeb(druga LEO konstelacija, trenutno osredotočena predvsem na poslovne uporabnike in mobilno povezljivost), ter regijske satelitske storitve, vendar so za potrošnike najpomembnejši Starlink, HughesNet in Viasat.

V: Kaj je Amazonov Project Kuiper?
O: Project Kuiper je Amazonova načrtovana satelitska internetna mreža, ustvarjena kot konkurenca storitvam, kot je Starlink. Sestavljena bo iz velike konstelacije 3.236 satelitov v nizki orbiti, ki naj bi zagotavljala globalno pokritost s širokopasovnim internetom en.wikipedia.org. Amazonov cilj s Kuiprom je omogočiti hiter, nizkozakasnitveni internet več deset milijonom ljudi, ki nimajo zanesljivega dostopa do širokopasovnega omrežja, zlasti na premalo oskrbljenih območjih en.wikipedia.org. Projekt je leta 2020 prejel odobritev FCC in Amazon je zanj namenil več kot 10 milijard $ en.wikipedia.org. Do leta 2025 je Amazon izstrelil že nekaj prototipnih satelitov in načrtuje začetek izstrelitve produkcijskih satelitov v letih 2024–2025. Storitev še ni na voljo, vendar bo Amazon začel ponujati satelitske internetne pakete, podobne Starlinkovim, ko bo v orbiti dovolj Kuiprovih satelitov. Skratka, Project Kuiper je prihajajoči tekmec na področju satelitskega interneta — za potrošnike še ni na voljo, a je že na obzorju.

Oprema in namestitev

V: Katera oprema je potrebna za satelitski internet?
O: Za pridobitev satelitskega interneta potrebujete nekaj ključnih kosov opreme (običajno jih zagotovi ponudnik storitev):

• Satelitska antena: Nameščena antena zunaj vašega doma, usmerjena proti satelitu. Za GEO sisteme (HughesNet/Viasat) je običajno premera 60–90 cm, za Starlink pa gre za plosko fazno-urejeno anteno. Antena pošilja in sprejema signale s satelitom in mora imeti prost pogled na nebo (brez gostih dreves ali drugih ovir v smeri satelita).
• Satelitski modem: Poseben modem, ki se poveže z anteno (prek koaksialnega kabla) in z notranjim omrežjem. Modulira in demodulira satelitski signal v uporabne internetne podatke. Modem je edinstven za omrežje določenega ponudnika (uporabite lahko le tistega, ki ga oni zagotovijo ali odobrijo) rsinc.com. V številnih primerih modem deluje tudi kot usmerjevalnik.
• Wi-Fi usmerjevalnik (ali kombinirana enota): Večina sodobnih satelitskih modemov ima vgrajen Wi-Fi usmerjevalnik. Če ne, lahko priključite svoj usmerjevalnik, da omogočite brezžično omrežje doma. Tako lahko več naprav (telefoni, prenosniki, pametni TV-ji itd.) uporablja satelitsko povezavo. (HughesNet in Viasat pogosto ponujata modem/usmerjevalnik v eni napravi; Starlinkov komplet pa prav tako vključuje Wi-Fi usmerjevalnik.)
• Montažni material in kabli: Antena je priložena z montažnim nosilcem ali stojalom in kabli. Namesti se lahko na streho, drog v zemlji ali na zunanjo steno. Pravilna montaža zagotovi, da antena ostane trdno na mestu in pravilno usmerjena. Običajno se namesti tudi ozemljitveni kabel zaradi zaščite pred udarom strele.

V: Kako poteka namestitev satelitskega interneta?
O: Namestitev je odvisna od ponudnika, vendar splošno velja:

• Za storitve geostacionarnih satelitov, kot sta HughesNet ali Viasat, običajno na vašo lokacijo pride profesionalni monter, ki namesti satelitsko anteno in modem. Tehnik poišče optimalno mesto s čistim pogledom proti južnemu nebu (v severni polobli) in tam namesti anteno (npr. na streho ali drog). Nato anteno natančno usmeri proti položaju satelita v orbiti in spelje kabel v vaš dom do satelitskega modema rsinc.com. Strokovno usmerjanje je pomembno, saj že zelo majhno nepravilno usmerjanje lahko poslabša signal. Namestitev je pogosto vključena v začetne stroške ali pa se plača kot enkratna pristojbina, včasih pa je brezplačna ob sklenitvi pogodbe.
• Za novejše storitve LEO, kot je Starlink, je namestitev običajno “naredi sam” (samonamestitev). Starlink vam pošlje komplet, ki vključuje anteno, montažno stojalo ali osnovo, napajalnik in Wi-Fi usmerjevalnik. Anteno postavite zunaj (npr. na tla ali na streho/drog z dodatno opremo) s čim širšim pogledom na nebo, nato pa antena samodejno poišče in sledi satelitom. Namestitveni postopek je zasnovan tako, da je preprost – v osnovi gre za “priključi in deluje” – in ne zahteva ročnega usmerjanja rsinc.com. Veliko uporabnikov si Starlink namesti samih v enem popoldnevu. (Na voljo so tudi montažni kompleti tretjih ponudnikov za avtodome, čolne ipd., če je potrebno.) Pri Starlinku ste lastnik opreme, tako da ni mesečne najemnine, plačate pa začetne stroške opreme.

Ne glede na ponudnika je čista linija do satelita ključnega pomena. Namestitev lahko zahteva nekaj preizkušanja, da se izognete oviram, kot so drevesa ali stavbe. Ko je antena nameščena in usmerjena, sistem nastavite in vaš internet aktivira ponudnik.

Zmogljivost in omejitve

V: Kako hiter je satelitski internet?
O: Hitrosti so se s časom izboljšale, a so odvisne od ponudnika in paketa:

• Tradicionalni paketi ponudnikov satelitskega interneta (HughesNet, Viasat) ponujajo prenose od približno 10 Mbps do 100 Mbps. HughesNet na primer oglašuje do ~25 Mbps prenosa na svojih paketih za potrošnike (in približno 3 Mbps pošiljanja) rsinc.com. Viasat ponuja različne ravni, v razponu od približno 12 Mbps pri nižjih paketih do 50 ali celo 100 Mbps pri najvišjih paketih v določenih območjih rsinc.com.
• Novejše storitve v nizki Zemeljski orbiti, kot je Starlink, nudijo bistveno višje hitrosti – običajno 50 do 200 Mbps prenosa, z oddajo okoli 10–40 Mbps rsinc.com. Veliko uporabnikov poroča, da so dejanske Starlink hitrosti prenosa okoli 100 Mbps, kar je velik preskok v primerjavi s starejšimi sateliti. V določenih primerih lahko Starlink hitrosti presežejo 200 Mbps v idealnih pogojih rsinc.com.
• Upoštevajte, da se te hitrosti lahko spreminjajo. Dejavniki, kot so preobremenjenost omrežja (v času največje uporabe), vaša geografska lokacija glede na pokritost ter vreme, lahko vplivajo na zmogljivost. Satelitski odzivni časi (latenca) so višji kot pri kopenskem internetu (glejte spodaj), vendar je sama hitrost prenosa lahko primerljiva z osnovno kabelsko ali DSL povezavo, še posebej pri Starlinku. Na splošno so starejši GEO satelitski paketi dovolj za brskanje po spletu, e-pošto in videoprenos do HD ločljivosti, medtem ko hitrejši Starlink omogoča udobnejše izvajanje zahtevnejših aktivnosti (4K pretakanje, velike prenose ipd.).

V: Kolikšna je latenca pri satelitskem internetu in zakaj?
O: Latenca (odzivni čas, ping) pri satelitskem internetu je občutno višja kot pri žičnih omrežjih, zaradi velike razdalje, ki jo mora signal prepotovati. Pri tradicionalnih geostacionarnih satelitih je latenca običajno okoli 600–800 milisekund (0,6 do 0,8 sekunde) za pot v obe smeri rsinc.com. Ta zamik nastane, ker signal potuje približno 22.000 milj navzgor do satelita in prav toliko nazaj dol – skupaj okoli 44.000 milj (tudi pri svetlobni hitrosti to doda zamik). Za primerjavo je latenca pri kopenski širokopasovni povezavi okrog 20–40 ms. Visoka latenca pri GEO satelitih povzroča opazno zakasnitev pri dvosmernih aplikacijah, kot so video klici ali spletne igre.

Nizko-orbitalni sateliti imajo dosti nižjo latenco. Na primer, SpaceX Starlink LEO sateliti imajo izmerjene latenčne čase okoli 20–40 ms, kar je primerljivo z DSL ali kabelskim internetom rsinc.com. To je zato, ker sateliti krožijo na le nekajsto kilometrih, namesto na deset tisoče. Za povzetek: latenca je predvsem odvisna od višine orbite – bolj oddaljen kot je satelit, daljši je odzivni čas. GEO = velika latenca (~0,5 sekunde ali več) telarus.com, LEO = nizka latenca (nekaj deset milisekund) telarus.com. Te fizikalne omejitve ni mogoče odpraviti, razen z uporabo satelitov v nižji orbiti. (glejte spodaj, LEO proti GEO.)

V: Ali vreme vpliva na satelitski internet?
O: Da. Močno vreme lahko moti signale satelitskega interneta. Največ vpliva imata dež in sneg – pojav, imenovan “dežni zamik” (“rain fade”) – kjer vlaga v atmosferi oslabi (zaduši) radijski signal. Zmeren do močan dež ali nevihte lahko povzročijo upočasnitve ali celo začasno prekinitev povezave starlink.com. Prav tako lahko debela plast snega na vaši anteni blokira signal. Navadno rahel dež ali sneg nimata večjega vpliva, a močnejše nevihte ali snežne mete pa lahko povezavo prekinejo, dokler ne minejo. Ponudniki se zoperstavijo tem težavam z močnejšimi oddajniki in trpežnimi frekvencami, vendar boste v času intenzivnega vremena morda opazili zmanjšane hitrosti ali kratke izpade starlink.com.

Poleg tega lahko okoljski dejavniki, kot sta nabiranje snega ali led na anteni, popolnoma ustavita sprejem (priporočljivo je, da anteno previdno očistite, če je to varno). Nekatere antene (kot Starlinkove) imajo vgrajene grelce za taljenje snega. Veter je lahko tudi težava, če premakne ali premakne vašo anteno – varno pritrjevanje antene pomaga preprečiti te težave. Dobra novica je, da so izpadi zaradi vremena običajno redki in kratkotrajni: ko nevihta mine, se povezava navadno vrne v normalno stanje. Če pa se zanesete na svojo povezavo v kritičnih trenutkih, je vseeno pametno imeti rezervni načrt za primer, če ekstremno vreme povzroči izpad.

Uporaba satelitskega interneta za pretakanje, igranje in delo

V: Ali je satelitski internet dober za pretakanje videa (Netflix, YouTube)?
O: Pretakanje lahko na satelitskem internetu deluje dobro, vendar morate biti pozorni na omejitve vašega paketa. Kar se tiče same hitrosti, večina satelitskih povezav zmore pretakanje videa: standardna in HD kakovost potrebujeta približno 3–5 Mbps oziroma 5–8 Mbps, kar tudi osnovni HughesNet z 25 Mbps zmore. Novejše storitve, kot je Starlink z več kot 50 Mbps, nimajo težav z zahtevanim prenosom za pretakanje. Latenca pri pretakanju ni pomembna, saj medpomnjenje uravnava zamike. Vendar pa so tukaj pomembne omejitve prenosa podatkov. Pretakanje videa porabi veliko podatkov – na primer, ena ura HD videa lahko porabi 3 GB ali več. Pri tradicionalnih paketih s strogo omejenim mesečnim prometom lahko z veliko pretakanja hitro prekoračite omejitev in ste znižani na 1–3 Mbps, kar bo otežilo nadaljnje pretakanje ali povzročilo medpomnjenje satelliteinternet.com rsinc.com. Z drugimi besedami: lahko pogledate nekaj filmov, potem pa se vam hitrost zmanjša.

Če ima vaš satelitski paket »neomejene« podatke s politiko poštene uporabe (kot višji paketi Viasata ali Starlink), imate več svobode pri pretakanju, ne da bi naleteli na prekinitev. Starlink trenutno ne uveljavlja trdnih omejitev podatkov, zato lahko uporabniki precej prosto pretakajo. V praksi je satelitski internet popolnoma sposoben predvajanja Netflixa, YouTuba ipd., še posebej na sodobnih sistemih – le pazite na porabo in morda pretakajte v standardni ločljivosti, kadar je to mogoče, da varčujete s podatki. Številni podeželski uporabniki s satelitom za večjo porabo uporabljajo prenos oddaj (ali satelitsko TV), da ne bi prehitro porabili paketa. A občasno pretakanje je s pravilnim upravljanjem na satelitskem internetu povsem mogoče.

V: Ali lahko igrate spletne igre preko satelitskega interneta?
O: Spletno igranje iger je ena najzahtevnejših dejavnosti za tradicionalni satelitski internet zaradi visoke zakasnitve (latence). Igranje je mogoče, vendar bodo hitre večigralske igre (na primer prvoosebni strelci ali tekmovalni e-športi) trpele. Pri GEO satelitu je latenca pogosto 600 ms ali več, zamik (lag) pa je opazen – vaše akcije v igri se lahko odzovejo pol sekunde kasneje, kar je velika slabost rsinc.com. Igre v realnem času, ki zahtevajo hitre reflekse (Fortnite, Call of Duty, itd.), so frustrirajoče na povezavi z visoko latenco. Počasnejše spletne igre, kot so miselne igre, igre strategije ali ležerni MMO-ji, so bolj znosne, ker niso tako časovno občutljive.

Kljub temu pa je Starlinkova storitev z nizko latenco (20–40 ms) drastično izboljšala možnosti igranja preko satelita rsinc.com. Številni uporabniki poročajo, da je pri Starlinku igranje podobno običajni kabelski/DSL povezavi – lahko igrate streljačine, dirkalne igre itd., z le manjšimi razlikami. Pasovna širina pri satelitu je večinoma dovolj dobra za igričarstvo (poraba prenosa pri igrah je relativno nizka), odločilen je predvsem ping. Če ste torej omejeni na GEO satelit, lahko kljub temu uživate v določenih igrah (RPG-ji, potezne igre, enojigralske spletne igre), a za hitre, kompetitivne igre to ne bo idealno. Če je igranje vaša prioriteta in imate možnost Starlink ali druge možnosti z nizko latenco, je to boljša izbira. V nasprotnem primeru si nekateri igričarji na HughesNet/Viasat pomagajo z rešitvami, kot so predprenos posodobitev in igranje manj občutljivih načinov. Skratka: igranje na starejših satelitih = igra je mogoča, a pri akcijskih igrah je veliko zastojev, medtem ko je z novimi LEO sateliti spletno igranje precej dobro tudi na podeželju.

V: Je satelitski internet primeren za delo od doma (videoklici in VPN)?
O: Delo od doma prek satelitskega interneta je vsekakor mogoče – tako dela na tisoče ljudi – vendar bo vaša izkušnja odvisna od vrste satelitske povezave in dela, ki ga opravljate. Pri običajnih nalogah, kot so elektronska pošta, uporaba pisarniških orodij, oblačnih storitev in brskanje, satelitski internet (tudi z visoko latenco GEO) deluje dobro, le z nekoliko daljšimi časi nalaganja. Izzivi se pojavijo pri interaktivnih orodjih v realnem času: na primer, videokonference in nekateri VPN-ji so lahko počasnejši na tradicionalni satelitski povezavi. Če uporabljate GEO satelit (HughesNet/Viasat), približno 600 ms latence povzroči očiten zamik pri dvosmerni komunikaciji. Na Zoom ali Teams sestanku morate biti previdni, da ne govorite drugim v besedo, saj lahko polsekundni zamik povzroča nerodne prekrivanja. To je obvladljivo – ljudje se lahko navadijo na ritem rahle zamude – vendar ni tako tekoče kot pri optiki ali kablu. Tudi povezave VPN (navidezna zasebna omrežja) so pogosto počasne na povezavah z veliko latenco; nekateri službeni VPN-ji se lahko celo prekinejo, ker visoka zakasnitev in izguba paketov zmotita prenos. Obstajajo optimizacijske tehnike (HughesNet včasih ponuja tudi posebno VPN-akceleracijo), a zmogljivost ostaja omejena. Veliki prenosi (npr. velike priponke) so na klasičnih satelitih tudi relativno počasni zaradi manjše hitrosti nalaganja.

Po drugi strani pa je Starlinkov hitri internet z nizko latenco močno izboljšal delo na daljavo preko satelita. Pri latenci v desetih milisekundah Starlink deluje skoraj kot kopenska povezava – Zoom in videoklici so veliko bolj naravni in v realnem času rsinc.com, VPN-ji pa večinoma delujejo brez težav in s spodobnimi hitrostmi. Višja prepustnost koristi tudi oblačnim aplikacijam, sinhronizaciji večjih datotek itd. Mnogi “remote” delavci poročajo, da so na Starlinku uspešno izvajali videokonference, razvijali programsko opremo (preko oddaljenih strežnikov) in opravljali druge naloge, ki zahtevajo več pasovne širine. Vseeno se lahko zgodi občasna prekinitev – na primer nekajsekundni izpad, če menjava satelita ni popolna ali je signal prekinjen – a to se zgodi redko. Na splošno lahko za osnovno delo od doma uporabljate katerokoli satelitsko povezavo (leda načrtujete delo glede na latenco), za zahtevnejše sodelovalno delo pa so nove LEO storitve izkušnjo zelo izboljšale.

Nasvet: Če se pri delu zanašate na satelitski internet, je dobro, da velike posodobitve ali oblačno varnostno kopiranje opravite ponoči ter sodelavce obvestite, da se pri klicih lahko pojavi manjši zvočni zamik. Kjer je mogoče, uporabite Ethernet ali direktno povezavo za vaš službeni računalnik, da zmanjšate dodatno Wi-Fi latenco. V resnih situacijah (npr. spletni seminarji v živo) je priporočljivo imeti za rezervo tudi mobilno dostopno točko, če bi vreme ravno takrat motilo signal – takšni dogodki pa so redki.

Paketi in cene

V: Koliko stane satelitski internet?
O: Stroški za satelitski internet so običajno višji kot za mestni kabel/optiko, kar odraža drago infrastrukturo. Cene se razlikujejo po ponudnikih in paketih, okvirno pa: HughesNet paketi stanejo od približno 50 $ do 100 $ na mesec za gospodinjske uporabnike satelliteinternet.com (cena je predvsem odvisna od količine podatkov, saj imajo vsi HughesNet paketi enako največjo hitrost 25 Mbps). Viasatovi paketi so večinoma dražji – pogosto okrog 100 $ do 150+ $ na mesec za višje hitrosti oz. več prioritetnih podatkov satelliteinternet.com. Storitev Starlink stane približno 120 $ na mesec za standardni gospodinjski paket satelliteinternet.com. (Starlink ima tudi premium možnosti, kot so paketi za avtodome/mobilne naprave in podjetja, ki lahko stanejo od 150 $ do 500 $ na mesec – odvisno od ravni storitve satelliteinternet.com.) Te cene ne vključujejo morebitne opreme ali davkov. Na kratko: pričakujte letni strošek od 600 $ do 1200 $ za tipično satelitsko internetno naročnino.

Oprema in stroški namestitve: Poleg mesečne naročnine morate upoštevati še opremo. Tradicionalni ponudniki satelita vam pogosto dajo v najem sat anteno in modem za mesečno najemnino (približno 10–15 $/mesec) ali omogočijo enkratni nakup. Včasih je montaža brezplačna ob vezavi, sicer lahko zaračunajo strošek montaže. HughesNet in Viasat običajno zahtevata 24-mesečno pogodbo, oprema pa pogosto ostaja last operaterja (ob prekinitvi jo vrnete). Starlink pa strojno opremo proda vam vnaprej – standardni komplet (satelitska antena, usmerjevalnik, kabli) trenutno stane okoli 599 $ – dolgoročne vezave ni satelliteinternet.com. Oprema je v vaši lasti, storitev pa plačujete mesečno. Za Starlink je začetni strošek torej višji, a potem plačujete le naročnino. Večina ponudnikov ne zaračunava prekoračitev podatkov (običajno vas ne zaračunajo na GB; če prekoračite paket, le upočasnijo povezavo). Spremljajte akcije: včasih HughesNet ali Viasat ponudita akcijske cene (npr. 50 $/mesec za prvih 6 mesecev) ali brezplačno namestitev. A bodite pozorni na redne cene po akcijski dobi in stroške predčasne prekinitve pogodbe.

V: Ali imajo satelitski internetni paketi podatkovne omejitve (kapo)?
O: Podatkovni limiti so pogosti pri satelitskih paketih, vendar so podrobnosti odvisne od ponudnika:

• HughesNet: Da, pri HughesNet paketih dobite določeno količino podatkov na mesec v visoki hitrosti (10 GB, 20 GB, 30 GB ali 50 GB, odvisno od paketa). Če v enem mesecu porabite več, vas ne odklopijo, a se vam hitrost upočasni na približno 1–3 Mbps do konca obračunskega obdobja rsinc.com. Temu pravijo Politika poštene uporabe. Možen je tudi nakup dodatnih “Data Tokenov” za povečanje količine hitrih podatkov, ali pa preprosto počakate na začetku naslednjega meseca, ko se omejitev ponastavi. Obstaja tudi dnevni Bonusni čas v poznih nočnih urah, ko prenos ne šteje v kvoto, kar je uporabno za večje prenose.
• Viasat: Viasat je pri mnogih paketih prešel na “mehke” omejitve podatkov. Pakete lahko oglašujejo kot “neomejene” z omejitvijo (100 GB, 150 GB ipd.), po kateri je vaša povezava deprioritizirana. Če torej prekoračite ta znesek, se vam lahko hitrost zmanjša ob obremenjenih urah (če je omrežje zasedeno) rsinc.com. Ob manjši obremenitvi to morda ne bo opazno, ob polni pa boste med prvimi, ki jim bodo zmanjšali hitrost. Starejši Viasat paketi so imeli stroge omejitve, podobne kot HughesNet, novejši pa dajejo poudarek na prioritetne podatke proti običajnim podatkom.
• Starlink: Trenutno nima trdih podatkovnih omejitev na standardnem gospodinjskem paketu rsinc.com. Starlink dolgo sploh ni omejeval prenosa, od leta 2023–2024 pa je v nekaterih regijah uvedel priporočeno omejitev 1 TB “prioritetnih” podatkov (če uporabnik v mesecu preseže približno 1 TB, je lahko v prometnih urah deprioritiziran). Za povprečnega uporabnika je Starlink praktično neomejen – ni dodatnih stroškov in ni izklopov zaradi presežene porabe rsinc.com. Lahko gledate pretočne vsebine in prenašate brez skrbi, kar je velika prednost v primerjavi s GEO ponudniki. Pri poslovnih in mobilnih paketih Starlink je morda določen del “prioritetnih podatkov”, potem pa preklop na običajne, a brez trde omejitve.

Na kratko: starejši satelitski paketi so precej restriktivni glede podatkov, novejši pa bolj radodarni. Vedno preverite drobni tisk pri ponudniku: “neomejeno” lahko ima omejitve. Če imate paket z omejitvijo, svojo porabo raje spremljajte (npr. večje prenose in posodobitve opravite v bonusnih urah ali si izberite višji paket, če redno dosegate limit). Če presežete omejitev, vam običajno le upočasnijo hitrost in ne obračunajo dodatnih stroškov, a te nizke hitrosti (npr. 1 Mbps) vas bodo močno omejile rsinc.com. Starlink je trenutno glede podatkov najbolj prijazen: povprečnim uporabnikom ni treba skrbeti za omejitve pri porabi.

Primerjava z drugimi internetnimi možnostmi

V: Kako se satelitski internet primerja z DSL, kabelskim, optičnim in mobilnim internetom?
O: Satelitski v primerjavi z drugimi internetnimi tehnologijami: Vsaka vrsta interneta ima svoje prednosti in slabosti, še posebej glede hitrosti, zakasnitve (latence), razpoložljivosti in zanesljivosti. Tukaj je hitra primerjava:

• Satelitski internet: Največja prednost je razpoložljivost – doseže oddaljena in ruralna območja, kjer druge širokopasovne povezave niso na voljo getinternet.com. Ne potrebujete telefonskih ali kabelskih vodov; če vidite nebo, pogosto lahko dobite satelitski internet. Pokritost je resnično državna (in globalna). Vendar pa ima satelitski internet višjo latenco kot katera koli žična storitev (zaradi dolgotrajnega prenosa signalov) in je bil zgodovinsko povezan z nižjimi hitrostmi in strogimi omejitvami prenosa podatkov broadbandnow.com. Novejše satelitske storitve (Starlink) so znatno izboljšale hitrost in latenco, vendar je satelitski internet še vedno na splošno dražji na mesec in lahko nanj vpliva vreme. Satelit je odlična rešitev tam, kjer nič drugega ne deluje, vendar če imate možnost žične povezave, bo ta običajno nudila boljšo zmogljivost.
• DSL (Digital Subscriber Line): DSL deluje prek telefonskih vodov. Široko je dostopen na številnih območjih (tudi v nekaterih ruralnih krajih), vendar so hitrosti odvisne od razdalje do centralne telefonske postaje. Običajne hitrosti DSL so od nekaj Mbps do ~100 Mbps (za novejše VDSL ali krajše povezave), a številni DSL priključki v odročnih krajih dosegajo 5–20 Mbps. Latenca pri DSL je nizka (ping 20-50 ms, dobro za igranje iger). DSL je običajno cenejši od satelitskega interneta in nanj ne vpliva vreme. Vendar pa je lahko zmogljivost slaba, če ste predaleč (komaj izpolnjuje zahteve širokopasovnosti), in nekateri oddaljeni kraji sploh nimajo potrebne infrastrukture.
• Kabelski internet: Kabelski širokopasovni dostop (prek kabelskih TV podjetij) je pogost v predmestjih in mestih. Uporablja koaksialni kabel in nudi veliko višje hitrosti kot DSL – običajno 100 Mbps do 300 Mbps, na novejših DOCSIS sistemih pa do 1 Gbps. Latenca je nizka (pogosto 10-30 ms). Kabelski internet ni na voljo v večini ruralnih območij zunaj mestnih središč, saj zahteva gradnjo kabelskega omrežja. Kjer je na voljo, je po hitrosti in zanesljivosti običajno boljši od satelita. Ena izmed možnih slabosti je, da si soseska deli omrežje in se lahko ob prometnih konicah hitrost zmanjša (čeprav je to z modernimi sistemi manjši problem). Kabelska povezava običajno omogoča višje ali celo neomejene količine podatkov in stane zmerno (pogosto 50–100 $/mesec). Skratka, če lahko dobite kabelski internet, bo v večini primerov boljši od satelitskega – a kabel ne pokriva res odročnih lokacij.
• Optični internet: Optika je zlati standard internetnih povezav. Uporablja optična vlakna za dostavo gigabitnih hitrosti (1000 Mbps ali več, tudi simetrično za prenos/prejem). Latenca pri optiki je izjemno nizka (včasih manj kot 10 ms). Je tudi zelo zanesljiva in ni občutljiva na električne motnje ali vreme. Slabost je omejena razpoložljivost – optika je predvsem dostopna v mestih ali gosteje naseljenih krajih, veliko ruralnih območij pa do nje sploh nima dostopa getinternet.com. Kjer je na voljo, je optika običajno najboljša možnost po zmogljivosti (odlična za pretakanje, igranje iger, delo, vse). Pogosto je tudi cenovno ugodna glede na to, kar dobite (nekateri občinski ali Google Fiber paketi v mestih so 70 $/mesec za 1 Gbps, na primer). Je pa najredkeje dostopna v res odročnih krajih. Satelit lahko pride do mest, kamor se z optiko finančno ne izplača posegati.
• Mobilni / brezžični internet: Sem spadajo 4G LTE in 5G fiksni internet za dom ali mobilne dostopne točke. Te storitve uporabljajo mobilno telefonsko omrežje. V nekaterih ruralnih krajih so lahko na voljo fiksni brezžični ali mobilni internetni priključki podjetij kot so Verizon, T-Mobile ali lokalni brezžični ponudniki. Hitrosti lahko zelo nihajo – starejši 4G LTE običajno 10–50 Mbps, 5G pa v najboljših pogojih tudi 100–300 Mbps in več. Latenca je nizka (primerljiva z DSL/kablom ob dobrem signalu). Razpoložljivost se širi, a morate biti v dosegu bazne postaje z dovolj kapacitete; v res oddaljenih krajih je lahko signal zelo slab ali ga sploh ni, nekateri podatkovni paketi pa so omejeni. Mnogi mobilni paketi imajo višje omejitve podatkov kot satelitski, nekateri pa vseeno zmanjšajo hitrost po določenem obsegu (npr. 100 GB) ali omajujejo kakovost video prenosa. Prednost je, da če že imate mobilni signal, je postavitev enostavna (le modem ali uporaba »hotspota« na telefonu). Slabost je, da je zmogljivost lahko nestalna – hitrosti se lahko zmanjšajo ob preobremenjenosti bazne postaje ali na robu dosega. Stroški so podobni satelitskemu internetu ali manjši, odvisno od operaterja (nekateri domači LTE/5G paketi stanejo ok. 50–70 $ na mesec za »neomejene« podatke, vendar z drobnim tiskom o zmanjšanju prednosti). Če imate dober 4G/5G signal, je brezžični internet za dom dobra alternativa satelitu z nižjo latenco in brez vremenskih težav. A razpoložljivost v res oddaljenih krajih je nepredvidljiva – običajno pokriva območja bližje naseljem ali avtocestam, ne pa tudi divjine.

Na kratko: Edinstvena prednost satelitskega interneta je, da doseže kraje, kjer druge možnosti odpovejo getinternet.com. Po zmogljivosti velja: optika > kabel > mobilni/brezžični > DSL > satelit (zgodovinsko gledano), čeprav se storitve, kot je Starlink, zdaj lahko primerjajo z DSL/mobilnim internetom in v nekaterih primerih celo kabelskim. Satelitski internet še vedno zaostaja po latenci in ima običajno strožje politike omejitev prenosa podatkov. Kadar je le mogoče, preverite, ali so na voljo kopenske storitve (optika, kabel, DSL ali fiksni brezžični internet), saj bodo pogosto nudile boljšo uporabniško izkušnjo za ceno. Če pa je satelit edina možnost, gre za zmogljivo rešitev, ki je z leti postajala vse boljša.

Zgodovina in prihodnost satelitskega interneta

V: Kdaj je bil izumljen satelitski internet in kako se je razvijal skozi čas?
O: Satelitski internet kot koncept sega v sredino in pozno 20. stoletje. Poskusi uporabe satelitov za podatkovno komunikacijo so se začeli v 1970-ih, ko so satelite začeli uporabljati v telekomunikacijskih omrežjih rsinc.com. Prve rešitve so bile omejene zaradi visokih stroškov in nizke pasovne širine. Prve satelitske internetne storitve za zasebne uporabnike so se pojavile v 1990-ih. Značilno je, da je leta 1996 Hughes Network Systems predstavil DirecPC, prvo satelitsko internetno storitev za domače uporabnike na svetu hughesnet.com. Te prve storitve so bile po današnjih standardih zelo počasne – pogosto ste morali za pošiljanje podatkov uporabljati dial-up, za prejemanje pa satelit, v praksi pa so hitrosti dosegale le nekaj sto Kbps. Skozi pozna 90-ta leta je bil satelitski internet nišna storitev z nizkimi hitrostmi in drago opremo, ob širjenju kabelskih/DSL omrežij pa je ostal le kot zadnja možnost.

Vendar je tehnologija napredovala. V zgodnjih 2000-ih so ponudniki začeli izstreljevati naprednejše satelite, namenjene posebej internetu (npr. Hughesovi sateliti DirecWay in kasneje Spaceway, ter WildBlue, ki je kasneje postal Viasat). Hitrosti so se tedaj dvignile v območje enomestnih Mbps. Prelomnica je bila leta 2007, ko je Astra (evropski satelit) ponudila približno 20 Mbps storitev – ena prvih priložnosti, ko je satelitski internet dosegel širokopasovno hitrost broadbandnow.com. V ZDA sta bila prelomna ViaSat-1 (izstreljen 2011) in HughesNet-ov Jupiter 1 (izstreljen 2012), ki sta omogočila naročniške pakete okrog 12–15 Mbps. Do poznih 2010-ih sta Jupiter 2/Echostar XIX in ViaSat-2 hitrosti še povečala. Leta 2018 je HughesNet-ova storitev Gen5 (satelit Jupiter 2) prvič zagotovila 25 Mbps prenos, kar je izpolnjevalo definicijo širokopasovnega interneta po ameriški FCC broadbandnow.com. Skozi leta so se povečale tudi mesečne omejitve prenosa podatkov, vendar so te še naprej ostajale omejitev.

Velika evolucija satelitskega interneta se dogaja v 2020-ih s pojavom konstelacij satelitov v nizki zemeljski orbiti (LEO) in nove generacije satelitov z visoko prepustnostjo v geostacionarni orbiti (GEO). SpaceX-ov Starlink, ki je začel javno beta testiranje leta 2020, s tisoči LEO satelitov zagotavlja pokritost po vsem svetu. Ta nova rešitev je že omogočila hitrosti krepko nad 100 Mbps in znatno znižala latenco, s čimer je bistveno spremenila ugled satelitskega interneta telarus.com. Tudi druga podjetja, kot je OneWeb (LEO sateliti, osredotočeni na poslovne uporabnike) in Amazonova načrtovana konstelacija Kuiper, sledijo temu trendu ter napovedujejo hiter, z nizko latenco satelitski širokopasovni dostop v velikem merilu. Na GEO področju pa Viasat izstreljuje ViaSat-3 (ultra zmogljiv satelit) in Hughes pripravlja izstrelitev Jupitra 3, oba pa sta namenjena še višjim GEO hitrostim (tudi 100+ Mbps paketi in bolj radodarne podatkovne politike za te mreže).

Povzetek: satelitski internet se je razvil iz zelo počasnih začetkov (storitve iz 90. let prejšnjega stoletja so bile komaj korak nad dial-up povezavami) v sodobne sisteme, ki lahko v nekaterih primerih tekmujejo s hitrostmi DSL ali kabelskih povezav. Ključni zgodovinski mejniki: prva potrošniška storitev leta 1996 hughesnet.com, postopne izboljšave v 2000-ih do dvoštevilčnih Mb/s ter nedavna LEO revolucija, ki prinaša širokopasovne zmogljivosti iz satelitov telarus.com. Gre za zgodbo premagovanja velikih tehničnih izzivov – zakasnitev, omejene pasovne širine, dragih izstrelitev – in vsako desetletje je prineslo napredek. Današnji uporabniki imajo možnosti, ki so bile še znanstvena fantastika ob začetkih satelitskega interneta, trend pa je k večji zmogljivosti, manjši zakasnitvi in širši uporabi, ter tako pomaga zmanjševati digitalni prepad za tiste, ki živijo daleč od žičnih povezav.

Vprašanje: Kako lahko izboljšam hitrost satelitskega interneta ali zmanjšam zakasnitev?
Odgovor: Obstaja nekaj korakov, ki jih lahko sprejmete, da optimizirate svojo izkušnjo s satelitskim internetom (znotraj omejitev te tehnologije):

• Optimizirajte namestitev antene: Poskrbite, da je vaša satelitska antena pravilno nameščena in usmerjena. Če vam jo je namestil strokovnjak, bi morala biti že natančno poravnana, vendar jo lahko sčasoma veter ali nevihte premaknejo. Prepričajte se, da ima antena jasen pogled na nebo (obrežite nova drevesa, če morebiti ovirajo signal). Dobro poravnana antena bo ujela najmočnejši signal, kar pomaga ohraniti najboljšo hitrost. Če sumite na težave s poravnavo (npr. če se je povezava sčasoma poslabšala), kontaktirajte svojega ponudnika – morda bo anteno ponovno poravnal.
• Minimizirajte ozka grla v notranjem omrežju: Uporabite žično Ethernet povezavo za naprave, kjer potrebujete maksimalno hitrost ali najnižjo zakasnitev (na primer pri video klicih ali igranju iger na računalniku). S tem se izognete dodatni zamudi ali motnjam prek Wi-Fi-ja. Če uporabljate Wi-Fi, postavite usmerjevalnik blizu svojega glavnega delovnega prostora in zmanjšajte motnje (npr. ga ne skrivajte v kovinsko omarico).
• Omejite nepotrebne naprave in uporabo: Satelitska pasovna širina je omejena, zato če je več naprav hkrati v pretakanju ali prenaša podatke, se bo vaša izkušnja upočasnila. Izklopite ali odklopite naprave, ki jih trenutno ne uporabljate satelliteinternet.com. Izogibajte se prenosu velikih datotek ali posodobitev v času, ko potrebujete povezavo za pomembne naloge. Veliko usmerjevalnikov vam omogoča, da določite prioritete posameznim vrstam prometa ali napravam – uporaba QoS (Quality of Service) možnosti lahko na primer poskrbi, da vaš službeni prenosnik dobi prednost pred otrokovim pretakanjem videa čez dan.
• Pazite na porabo podatkov: Če vaš paket vključuje omejitev ali prag, je nadzor nad porabo ključnega pomena za ohranjanje hitrosti. Ko presežete količino prednostnih podatkov, bo hitrost močno padla satelliteinternet.com. Da se temu izognete, spremljajte mesečno porabo prek aplikacije ali števca vašega ponudnika. Če vedno dosežete omejitev, razmislite o nadgradnji na večji paket ali preverite, ali ponudnik ponuja bonus območja (brezplačna obdobja prenosa ob neobičajnih urah) za velike prenose. V sili pri ponudnikih, kot sta HughesNet in Viasat, lahko kupite dodatne žetone za podatke, da povrnete polno hitrost po omejitvi satelliteinternet.com – sicer je to dodaten strošek, a v nujnih primerih lahko pomaga. (Uporabniki Starlink-a trenutno nimajo omejitev podatkov, vendar naj uporabniki paketov z omejitvami načrtujejo svojo porabo za pretakanje in varnostno kopiranje v oblaku.)
• Zmanjševanje zakasnitve: Na sistemih GEO satelitov ne morete veliko storiti za izboljšanje naravne zakasnitve – zakonov fizike ne morete spremeniti. Uporaba posrednikov za izboljšanje učinkovitosti ali TCP pospeška (nekateri ponudniki vgradijo to v svoje modem) lahko nekoliko pospeši nalaganje strani, a osnovna zakasnitev 600 ms ali več ostane. Če vam je nizka zakasnitev ključna (za igranje iger ali borzne transakcije v realnem času itd.), je edina rešitev prehod na ponudnika z nizkozemeljsko orbitno mrežo (če je na voljo, npr. Starlink), kjer so ping časi naravno krajši. Na vašem krajevnem omrežju zagotovite, da nič, kot je večji prenos, ne zasiči povezave (kar bi dodalo še zamudo). Prav tako nekateri VPN protokoli dodajo dodatno obremenitev – če morate prek satelita uporabljati VPN, izberite hitrejši protokol (kot je WireGuard), kar lahko nekoliko pomaga.

Skratka, poskrbite za pravilno namestitev, odpravite izogibljive vire počasnosti in delujte znotraj omejitev svojega paketa. Čeprav ne morete doseči tako nizke zakasnitve pri GEO satelitu kot pri optiki, pa lahko poskrbite , da boste iz svoje storitve iztisnili največ, kar omogoča. Ko bodo na voljo nove satelitske možnosti, razmislite o nadgradnji za boljšo hitrost/zakasnitev, če to potrebujete.

Vprašanje: Ali lahko dobim satelitski internet brezplačno?
Odgovor: Ne, za potrošnike ni pristne brezplačne storitve satelitskega interneta (trenutno). Vsi glavni ponudniki zahtevajo plačano naročnino in specializirano opremo – upravljanje satelitov in zemeljske infrastrukture je zelo drago, zato storitev ne more biti brezplačna. Bodite previdni pri oglasih za “brezplačni satelitski internet”, saj gre verjetno za prevaro ali napačne informacije discussions.apple.com. Najmanj boste morali kupiti opremo in naročniški paket. Najbližje “brezplačnemu” satelitskemu internetu je bilo v zelo specifičnih primerih: med konfliktom v Ukrajini je SpaceX območjem brez interneta zagotovil Starlink terminale in storitev brezplačno discussions.apple.com, prav tako so v nekaterih primerih ob naravnih nesrečah ali vladnih programih financirali satelitski internet za skupnosti v stiski. To pa so izjemne situacije. Obstaja tudi storitev Outernet/Othernet, ki brezplačno pošilja določene podatke prek satelita (enosmerno, npr. novice ali izobraževalne vsebine), a to ni povsem interaktivna povezava z internetom. V praksi – če želite satelitski internet za domačo uporabo, načrtujte običajne stroške. Če je cena ovira, preverite, ali ste upravičeni do katerihkoli državnih subvencij za širokopasovni dostop ali če morda zadostuje cenejša mobilna točka z mobilnim podatkovnim paketom. Trenutno pa nobeno satelitsko podjetje ne ponuja brezplačnega dostopa do interneta širši javnosti – že sama oprema stane več sto evrov, sateliti pa milijone, da jih izstrelijo in upravljajo, zato se stroški povrnejo skozi naročnine.

Vprašanje: Ali lahko uporabljam satelitski internet v avtodomu ali na čolnu?
Odgovor: Da, mogoče je dobiti satelitski internet tudi na poti – še posebej zdaj z novejšimi tehnologijami – vendar obstaja nekaj posebnosti. Tradicionalno je bil satelitski internet namenjen le za fiksno lokacijo. Storitve kot sta HughesNet in Viasat zahtevajo registracijo naslova in usmerjanje antene na določen satelitski žarek; če bi potovali predaleč iz tega območja, storitev ne bi več delovala brez ponovne usmeritve in avtorizacije (anten ni preprosto usmerjati sproti). Nekateri navdušenci nad avtodomi so nosili prenosne satelitske krožnike in jih nastavili na kampih, a je to zahtevalo ročno usmerjanje ob vsakem postanku in ni omogočalo uporabe med vožnjo satelliteinternet.com. Podobno velja za čolne – starejše rešitve so vključevale zelo drage stabilizirane satelitske antene za uporabo GEO satelitov – praviloma so bile upravičene le na ladjah ali jahtah z velikim proračunom.

Danes je mobilni satelitski internet mnogo bolj dosegljiv zaradi Starlinka in sorodnih inovacij. Starlink ponuja storitev posebej za avtodome/potovanja (zdaj imenovano “Starlink Roam”). Pri Starlink-u lahko satelitsko anteno vzamete s seboj in dostopate do interneta kjerkoli imate pokritost – ni več omejenosti na en satelitski žarek. Anteno Starlink lahko postavite v kampu in se bo samodejno povezala. Predstavili so tudi ploščato visoko zmogljivo Starlink anteno za montažo na avtodom ali čoln za uporabo med vožnjo (sledi satelitom v gibanju). Uporabniki poročajo, da uspešno pretakajo in delajo med vožnjo po avtocesti ali plovbo s takšno opremo. Upoštevajte, da stane mobilna oprema in naročnina več (antena, ki omogoča uporabo med vožnjo, je okoli 2.500 USD, pomorske naročnine pa več sto dolarjev mesečno), medtem ko so osnovni paketi za avtodome (za uporabo v mirovanju) precej bližje standardnim 120 USD/mesec v mnogih primerih.

Za avtodome zdaj lahko parkirate kjerkoli in imate širokopasovno povezavo, kar je revolucionarno za digitalne nomade. Vseeno ne pozabite, da lahko ovire, kot so drevesa ali kanjoni, blokirajo sprejem tudi pri Starlinku – še vedno potrebujete razgled na nebo. Za čolne, zlasti ob obali ali na jezerih, Starlink deluje, če ste znotraj približno 100 milj od obale (za plovbo po oceanu ima Starlink posebno pomorsko storitev). Tradicionalni morski satelitski internet (Inmarsat, KVH itd.) obstaja tudi, a je izjemno drag in počasen (večinoma za osnovno e-pošto/govorne storitve na morju). Starlink pa hitro postaja prva izbira za čolnarje, ki želijo pravi internet na vodi.

Povzetek: uporaba satelitskega interneta na avtodomu/čolnu je izvedljiva:

• Če potrebujete povezljivost, ko ste na mestu (parkirani ali zasidrani), lahko uporabljate potrošniške satelitske možnosti (nekateri uporabniki imajo običajen Starlink krožnik za vsako postajališče).
• Če želite povezljivost med vožnjo, potrebujete specializirano opremo (kot je Starlink-ova antena za uporabo med vožnjo ali profesionalna samodejno usmerjana antena za GEO satelite).
• Anteno vedno pritrdite in upoštevajte pogoje ponudnika (Starlink Roam na primer omogoča uporabo po regijah, a če predolgo ostanete zunaj matične države ali v državah, kjer ni podpore, so določene omejitve).

Spodnja črta: doba zanesljivega interneta v avtodomu ali na čolnu je tu, predvsem zaradi novih LEO satelitskih storitev. To ni več omejeno le na uporabo na mestu ali pretirano drage pomorske sisteme. Za vsakogar, ki potuje izven pokritja mobilnih omrežij, lahko satelitski internet omogoči povezljivost – če le pravilno ravnate z opremo in naročnino.

V: Kakšna je razlika med sateliti LEO in GEO pri internetnih storitvah?

• Diagram primerja položaje satelitov v nizki Zemljini orbiti in geostacionarni orbiti.
  Geostacionarni (GEO) sateliti krožijo približno 35.000 kilometrov nad ekvatorjem in ostajajo na istem mestu glede na točko na Zemlji (krožijo z enako hitrostjo, kot se vrti Zemlja). GEO satelit je torej “parkiran” nad eno točko. Ker so tako visoko,vsak GEO satelit pokriva ogromno območje – s samo tremi GEO sateliti lahko pokrijemo večji del Zemlje (razen polarnih območij). Na primer, en GEO lahko pokrije celotne ZDA. To pomeni, da za globalno pokritost ne potrebujemo veliko satelitov (zgodovinsko so podjetja uporabljala le nekaj velikih satelitov) telarus.com. Slabost pa je razdalja: signali potrebujejo približno 0,25 sekunde, da potujejo gor ali dol, zato je zakasnitev za eno povezavo približno 500–700 ms telarus.com. Poleg tega je zmogljivost (pasovna širina) GEO satelita razdeljena med vse uporabnike na njegovem velikem območju, zato so bile hitrosti na uporabnika v preteklosti nizke (novejši GEO sateliti z veliko pretočnostjo pa imajo več zmogljivosti kot starejši). Primeri: HughesNet in Viasat uporabljata GEO satelite, prav tako satelitske TV storitve. Vaša satelitska antena za GEO je vedno usmerjena v eno točko na nebu. GEO sateliti so veliki, dragi (preko 100 milijonov USD vsak), a za svetovno omrežje jih potrebujete le nekaj (vendar je zmogljivost lahko omejena, saj vsak pokriva veliko število ljudi).
• Sateliti v nizki Zemljini orbiti (LEO) krožijo mnogo bližje Zemlji, pogosto med približno 500 in 2.000 kilometri višine broadbandnow.com. Ker niso fiksirani na isti točki, se hitro premikajo po nebu. Za uporabnika je določen LEO satelit viden le nekaj minut, nato ga zamenja naslednji in tako naprej. Za neprekinjeno pokritost sistemi LEO zahtevajo konstelacijo veliko satelitov, ki krožijo v usklajenih tirnicah telarus.com. Glavna prednost je krajša razdalja: zakasnitev je lahko le 20–40 ms, skoraj primerljiva z zemeljskim internetom telarus.com. Prav tako vsak satelit naenkrat pokriva manjše območje, kar lahko pomeni večjo pasovno širino na uporabnika (omrežje pa lahko prostorsko večkrat uporabi iste frekvence). LEO sateliti predajajo povezavo naprej, ko eden izstopi iz vidnega polja in pride v vidno polje drugi – vse to upravlja programska oprema, uporabniške antene pa sledijo satelitom. Primeri: SpaceX Starlink (v načrtu več kot 12.000 satelitov), OneWeb (v načrtu 648 satelitov) sta LEO konstelaciji za internet. LEO sateliti so posamezno manjši in cenejši kot GEO, a jih potrebujete veliko. Omrežje zahteva gosto mrežo zemeljskih postaj in napredno programsko opremo za upravljanje premikajočega se omrežja. Kompleksnost je večja, a delovanje je boljše (nizka zakasnitev, visoka hitrost) in pokritost je lahko končno res globalna (tudi polarna območja, ki jih GEO ne pokrije dobro).

Povzetek, GEO proti LEO: GEO sateliti = zelo visoka orbita, fiksirani glede na Zemljo, zato zadostuje manj satelitov in preproste, fiksne uporabniške antene, a z visoko zakasnitvijo in morebitnimi omejitvami zmogljivosti. LEO sateliti = nizka orbita, premikajoči se po nebu, zahtevajo veliko število satelitov in sledilne antene, a omogočajo nizko zakasnitev in več uporabnikov z višjo prepustnostjo na osebo. Obstajajo tudi sistemi MEO (srednja Zemljina orbita) z vmesno višino (npr. 5.000–12.000 km), ki poskušajo uravnovesiti te dejavnike – primer je omrežje O3b na višini ~8.000 km, kjer je zakasnitev okoli 150 ms in jih uporabljajo za telekomunikacijsko hrbtenico v odročnih krajih. Za potrošniški internet pa sta v letu 2025 glavni možnosti GEO (tradicionalen pristop) in LEO (novost). Vsaka orbita ima svoj segment: GEO je preizkušen in zanesljiv za široko pokritost (in odličen za TV oddajanje itd.), LEO pa je vrhunski za nizko zakasnitev in visoko hitrost povezave. V prihodnosti se bodo omrežja morda celo hibridno kombinirala, da bi dosegli najboljše iz obeh svetov telarus.com telarus.com.