Resnično stanje interneta v Belorusiji: žično, brezžično in opazovanje z neba

Belorusija se ponaša s paradoksalno internetno krajino: po eni strani ima zelo razvito omrežno infrastrukturo s širokim dostopom in cenovno ugodnimi visokohitrostnimi povezavami; po drugi strani pa deluje pod enim najbolj strogo nadzorovanih in cenzuriranih režimov v Evropi. Po podatkih iz leta 2022 je skoraj 89,5 % Belorusov uporabljalo internet freedomhouse.org, kar odraža veliko penetracijo tudi po svetovnih standardih. Država je močno vlagala tako v fiksne širokopasovne povezave (posebej v optična omrežja) kot v brezžična mobilna omrežja in s tem dosegla ene najvišjih stopenj povezljivosti v Vzhodni Evropi freedomhouse.org. To poročilo podaja celovit pregled interneta v Belorusiji: obravnava fiksno širokopasovno infrastrukturo, razvejano področje mobilnega interneta, pojavljajočo se satelitsko povezljivost (“gledano iz zraka”), tehnične učinkovitostne metrike ter vpliv državnih politik na dostop in svobodo. Preučuje tudi razlike med urbanim in ruralnim dostopom, digitalni razkorak med različnimi družbenimi skupinami ter nedavne razvojne trende, ki oblikujejo prihodnost povezanosti v Belorusiji.

Pregled penetracije in infrastrukture interneta

Belorusija uživa razširjeno internetno penetracijo, podprto z robustno infrastrukturo. Na začetku leta 2023 je bilo v Belorusiji približno 8,27 milijona uporabnikov interneta, kar je približno 86,9 % prebivalstva datareportal.com. Uradna statistika je prav tako poročala, da je bilo konec leta 2022 na spletu 89,5 % prebivalcev, kar je skoraj 3 % več kot prejšnje leto freedomhouse.org. V absolutnih številkah je imela Belorusija približno 3,1 milijona fiksnih širokopasovnih naročnin in 9,3 milijona mobilnih internet naročnin za 9,4-milijonsko prebivalstvo freedomhouse.org. To pomeni, da je stopnja penetracije fiksnega interneta okoli 33–35 % prebivalstva, mobilna širokopasovna penetracija pa presega 100 % (kar pomeni, da ima veliko prebivalcev več kot eno mobilno podatkovno naročnino) freedomhouse.org. Pravzaprav je imela Belorusija leta 2022 med največjo penetracijo mobilnega interneta v Srednji in Vzhodni Evropi (preko 100 % prebivalstva) freedomhouse.org.

Fiksna infrastruktura: Hrbet interneta v Belorusiji predstavlja najsodobnejše optično omrežje, ki dosega večino naseljenih krajev. V zadnjem desetletju je gigabitno pasivno optično omrežje (GPON) hitro nadomestilo starejše ADSL/DSL linije po vsej državi freedomhouse.org. Posledično je zdaj Belorusija med evropskimi vodilnimi državami v penetraciji gospodinjskih optičnih povezav freedomhouse.org. Konec leta 2022 je Beltelecom (nacionalni telekom) poročal o približno 2,9 milijona naročnikov na GPON, freedomhouse.org do sredine 2024 pa je to številko dosegel približno 3 milijone telecomtalk.info. Razširjanje optike je seglo tudi zunaj mest v manjše kraje in vasi; danes ima približno 82,4 % vseh majhnih naselij s 50–100 prebivalci dostop do optičnega širokopasovnega interneta, zahvaljujoč stalnim programom širitve telecomtalk.info. Ta vlaganja potekajo v okviru državnega programa “Digitalni razvoj Belorusije 2021–2025”, ki prednostno prinaša visokohitrostni internet tudi v majhna naselja telecomtalk.info. Zaradi tega je kakovost fiksnega interneta visoka: več kot polovica uporabnikov izbere pakete 100 Mbps ali več, povprečna hitrost na Beltelecomovih optičnih povezavah pa je približno 96 Mbps telecomtalk.info. Srednje hitrosti fiksnega širokopasovnega interneta na nacionalni ravni so bile v letih 2023–2024 okoli 53–63 Mbps freedomhouse.org freedomhouse.org, kar je stabilno izboljšanje iz leta v leto. Latenca pri žičnih povezavah je na splošno nizka (reda nekaj deset milisekund znotraj države), zahvaljujoč sodobni optični infrastrukturi in neposrednim povezavam na evropska ter ruska glavna omrežja.

Mednarodna povezljivost: Internet Belorusije je na mednarodni ravni povezan prek več optičnih glavnih linij in satelitskih povezav. Država je del trans-evropskih in trans-azijsko-evropskih optičnih kabelskih sistemov, s pomembnimi zemeljskimi povezavami v Latvijo, Poljsko, Rusijo in Ukrajino en.wikipedia.org. Beltelecom, državni operater, nadzoruje vsa vrata do svetovnega interneta: ima v lasti nacionalno internetno vozlišče in glavne kanale, skozi katere se Belorusija povezuje z operaterji, kot so latvijski Lattelecom, ruski Rostelecom in drugi en.wikipedia.org. Obstajajo tudi zemeljske satelitske postaje (npr. Intelsat, Eutelsat), ki omogočajo povezljivost, čeprav se te običajno uporabljajo kot zaledje ali za posebne storitve en.wikipedia.org. Ta centraliziran nadzor nad mednarodnim dostopom pomeni, da lahko vlada natančno spremlja ali celo prekine zunanjo povezavo, če tako želi (obširneje razloženo v poglavju o cenzuri). Vendar pa je ob običajnih pogojih kapaciteta in redundanca beloruskih povezav (vključno s 400 Gbps povezavo z Rusijo iz leta 2006 en.wikipedia.org) doslej zadostovala za potrebe države.

Glavni ponudniki internetnih storitev (ISP-ji) in storitve

Čeprav je v Belorusiji uradno registriranih več internetnih ponudnikov (okoli 170 podjetij je v letu 2023 ponujalo telekomunikacijske storitve freedomhouse.org), trg obvladuje nekaj ključnih igralcev, vsi pa so v lasti države ali pod njenim strogim nadzorom. Tabela spodaj povzema glavne ponudnike in njihove storitve:

Beltelecom: Kot glavni državni telekom je Beltelecom ključni člen beloruskega interneta. V lasti in upravljanju ima hrbtenično optično omrežje države ter mednarodne prehode, kar pomeni, da so vsi drugi ponudniki interneta v določeni meri odvisni od infrastrukture Beltelecoma freedomhouse.org. Beltelecom prevladuje na področju fiksnega interneta, saj ima pod nadzorom približno 78 % vseh fiksnih naročnin (2,5 milijona od 3,2 milijona v 2023) freedomhouse.org. Podjetje ponuja ADSL in optični širokopasovni internet (pod blagovnimi znamkami kot byfly), telefonske storitve in od konca leta 2022 celo mobilno storitev. (Vlada je Beltelecomu podelila licenco za vstop na mobilni trg, nakar je začel prodajati mobilne pakete – najverjetneje kot navidezni operater ali v partnerstvu – v kombinaciji s svojimi storitvami domačega interneta freedomhouse.org.) Beltelecomov skorajšnji monopol utrjuje tudi politika – skupaj z NTEC je edina entiteta, ki sme povezovati omrežje z zunanjim svetom freedomhouse.org. Preko teh “ozkih grl” država uveljavlja cenovno in storitveno politiko – pozitivna stran je nizka cena in univerzalna pokritost, negativna pa centraliziran nadzor (več o tem kasneje). Omeniti velja, da so prav Beltelecomove naložbe v optiko modernizirale fiksni internet po vsej Belorusiji ter omogočile gigabitne hitrosti celo v manjših mestih in naseljih. Do sredine leta 2024 je imel podjetje okoli 3 milijone strank širokopasovnega dostopa telecomtalk.info. Največji zasebni ponudnik (A1) je imel v istem času okoli 400.000 fiksnih uporabnikov freedomhouse.org, kar nazorno kaže na prevlado Beltelecoma.

Mobilni operaterji: V Belorusiji so trije glavni mobilni operaterji za potrošniški celični internet: MTS Belarus, A1 in life:). MTS Belarus je največji operater s približno 5,7 milijona naročniki na mobilno telefonijo freedomhouse.org. To je skupno podjetje med Beltelecomom (državno podjetje) in ruskim MTS-om, kar državi učinkovito daje delež v največjem ponudniku mobilnih storitev. A1 (prej Velcom) je drugi največji operater z več kot 4,8 milijona naročniki freedomhouse.org in je v tuji lasti skupine Telekom Austria Group. life:) je daleč na tretjem mestu z okoli 1,5 milijona uporabniki freedomhouse.org in ga je leta 2022 v celoti prevzel turški Turkcell (potem ko je beloruska vlada prodala svoj preostali delež).

Vsi trije mobilni operaterji ponujajo glasovne in podatkovne storitve 2G/3G/4G. Za Belorusijo je značilno, da 4G LTE uporablja prek ene skupne mreže: beCloud (Belarusian Cloud Technologies), podjetje pod državno kontrolo, je lastnik vse infrastrukture 4G, ki jo oddaja v najem MTS-u, A1 in life:) freedomhouse.org. To pomeni, da namesto da bi vsak operater gradil svoje LTE stolpe, je beCloud zgradil enotno nacionalno LTE omrežje, ki ga uporabljajo vsi – model, ki je usmerjen v stroškovno učinkovitost in predvidoma tudi v lažji državni nadzor. V začetku leta 2024 je pokritost s 4G LTE (prek beClouda) dosegla približno 93% ozemlja Belorusije in 99% prebivalstva freedomhouse.org, kar je znatno povečanje od ~83% pokritosti pred dvema letoma freedomhouse.org. Medtem 2G/3G omrežja pokrivajo več kot 98% ozemlja freedomhouse.org in tako zagotavljajo osnovno mobilno pokritost tudi na oddaljenih območjih. 5G storitve še niso bile komercialno uvedene; zgodile so se le manjše pilotske preizkuse. Do konca leta 2023 so uradniki priznali, da je popolna uvedba 5G “negotova” zaradi zahodnih sankcij in upadajočega poslovnega zanimanja freedomhouse.org – kar učinkovito postavlja naslednjo generacijo mobilne tehnologije na čakanje. Namesto tega se Belorusija trenutno osredotoča na povečanje zmogljivosti in pokritosti 4G, pogosto s pomočjo kitajskih dobaviteljev (Beltelecom sodeluje s Huaweiem pri tehnologiji, povezani s 5G, vključno s preizkusi 5G sistemov s prepoznavo obraza) freedomhouse.org.

Kar zadeva storitve, operaterji ponujajo običajne govorne klice, SMS in podatkovne pakete. Mobilni internet je široko uporabljen za družbena omrežja, sporočanje (predvsem Telegram je priljubljen za novice zaradi spletne cenzure medijev) in pretakanje vsebin. Zaradi skupne LTE mreže lahko uporabniki katerega koli operaterja dosegajo 4G hitrosti v večjih mestih in večini krajev. Kljub temu je konkurenca na mobilnem trgu dokaj omejena: cene so razmeroma nizke glede na regijo, a vpliv države (zlasti prek delne državne lastnine MTS-a in nad kritično infrastrukturo) pomeni, da operaterji le redko nasprotujejo usmeritvam vlade (na primer, v skladu z zakonodajo so sodelovali pri preteklih odredbah o ustavitvah interneta).

Razlike v dostopu med mestom in podeželjem

Belorusija je močno urbanizirana država – približno 80,5% prebivalstva živi v urbanih območjih (mestih in trgih) freedomhouse.org. Zgodovinsko gledano so urbana območja, kot so Minsk in regionalne prestolnice, uživala boljši dostop do interneta kot podeželske vasi. Toda vrzel se je v zadnjih letih zmanjšala zaradi namernega razvoja infrastrukture. Leta 2022 je ocenjenih 92,5% mestnih prebivalcev uporabljalo internet, v primerjavi z 79,7% prebivalcev podeželja freedomhouse.org. Ta približno 13-odstotna razlika je sicer opazna, a manjša kot je bila nekoč (za primerjavo: v sredini 2010-ih je bilo na spletu le okoli 40% podeželanov, v mestih pa preko 70%). Danes ima tudi na podeželju velika večina dostop do interneta, predvsem prek mobilnih omrežij ali vse pogosteje optičnih povezav do doma v večjih vaseh.

Minsk, prestolnica, ostaja najbolje povezano območje: približno 95,2% prebivalcev mesta Minsk uporablja internet freedomhouse.org, kar pomeni skoraj popolno nasičenost. Ostale regije nekoliko zaostajajo; na primer, regija Hrodna (Grodno) ima približno 91,3% internetne uporabe, najnižja pa je v regiji Minsk (podeželsko območje okoli prestolnice) s 83,8% freedomhouse.org. To kaže, da ima tudi najmanj povezano območje še vedno več kot štiri petine ljudi na spletu. Razlika med mestom in podeželjem je izrazitejša pri določenih demografskih skupinah – zlasti pri starejših. V mestih je leta 2021 internet uporabljalo 53,4% starostnikov (65 let in več), v vaseh pa le 28,2% te starostne skupine freedomhouse.org. To poudarja, da je preostala digitalna vrzel v Belorusiji zdaj predvsem vprašanje starosti in izobrazbe (digitalna pismenost), ne pa več zgolj razpoložljivosti infrastrukture.

Z vidika infrastrukture je skoraj vsak kraj z nekaj prebivalci povezan. Vsa upravna središča imajo širokopasovni dostop (ADSL ali optika) že od poznih 2000-ih en.wikipedia.org. Nenehna širitev GPON optične mreže omogoča visokohitrostni žični internet tudi v naseljih z le nekaj deset gospodinjstvi telecomtalk.info. Kjer optika ali žični širokopasovni dostop nista na voljo, 3G/4G pokritost zapolni vrzel – podeželski uporabniki pogosto uporabljajo mobilni internet prek pametnih telefonov ali 4G Wi-Fi usmerjevalnikov. Eden izmed še vedno prisotnih izzivov je, da imajo manjše vasi morda le starejši 3G signal ali slabšo pokritost, kar vpliva na hitrosti. Toda ker 4G zdaj pokriva 99% prebivalstva freedomhouse.org, je osnovni širokopasovni dostop prek mobilnega omrežja na voljo skoraj vsem.

Dostopnost je izboljšana po vsej državi, kar koristi podeželskim uporabnikom. Internetne tarife v Belorusiji so zelo nizke glede na dohodke (več o tem pod digitalna vključenost), zato visoki stroški predstavljajo manjšo oviro kot v mnogih državah. Če povzamemo, mestni prebivalci še vedno uživajo najhitrejše povezave (gigabitna optika v mnogih soseskah Minska, večja izbira ponudnikov v mestih), medtem ko imajo podeželski prebivalci manj možnosti (pogosto le Beltelecomovo omrežje in enega mobilnega ponudnika) in nekoliko nižje hitrosti. A skoraj vsi, od mestnih prebivalcev do kmetov, imajo danes možnost priklopa na splet. Preostale vrzeli se zapirajo z državnimi programi za “univerzalizacijo” širokopasovnega dostopa tudi v najmanjših skupnostih.

Pokrajina mobilnega interneta

Mobilni internet je temelj beloruske povezanosti, s penetracijo, ki dejansko dosega ali presega 100% prebivalstva freedomhouse.org. To pomeni, da mnogi Belorusi uporabljajo več kot eno SIM kartico ali naročnino – pogosto za ločevanje službenih in zasebnih linij ali uporabo posebnih podatkovnih SIM-ov. Mobilno okolje zaznamuje obsežna pokritost, naraščajoče hitrosti in razmeroma ugodni podatkovni paketi, vse pod okriljem treh glavnih operaterjev (MTS, A1, life:)).

Pokritost omrežja in tehnologija: Belorusija je dosegla skoraj univerzalno mobilno pokritost. GSM (2G) in 3G omrežja pokrivajo več kot 98–99% ozemlja države freedomhouse.org in zagotavljajo storitve glasovnih klicev/SMS v skoraj vseh naseljenih območjih. Omrežje 4G LTE, zagnano leta 2015 prek beCloud modela deljene infrastrukture, se je hitro širilo. Do aprila 2024 je 4G signal pokrival 93% ozemlja Belorusije in 99% njenega prebivalstva freedomhouse.org. To pomeni, da ima skoraj vsako naseljeno območje dostop do 4G, medtem ko se v zelo oddaljenih krajih uporablja 3G. Omeniti velja, da je pokritost po ozemlju zrasla iz ~83% na 93% v približno dveh letih freedomhouse.org freedomhouse.org, kar odraža intenzivno postavitev novih LTE baznih postaj (pogosto v sodelovanju s kitajskimi ponudniki opreme).

Vsi operaterji uporabljajo skupno 4G omrežje beCloud, ki deluje predvsem na frekvenčnih pasovih Band 20 (800 MHz) in Band 3 (1800 MHz). To skupno omrežje omogoča LTE hitrosti naročnikom MTS, A1 in life:) brez potrebe po podvajanju stolpov s strani vsakega operaterja. Tak model prinaša stroškovne prednosti, a pomeni tudi, da imajo vsi operaterji identične zemljevide 4G pokritosti (razlikujejo se le v cenah in podpori strankam). Slabost je v tem, da če pride do izpada beCloud ali če vlada odredi izklop beCloudovega omrežja, so sočasno prizadeti vsi 4G uporabniki vseh mobilnih operaterjev – torej gre za osrednjo točko nadzora.

Mobilne hitrosti: Običajne hitrosti mobilnega interneta v Belorusiji so spodobne, čeprav ne izjemne po svetovnih 4G standardih. Leta 2023 je bila mediana hitrosti prenosa pri mobilnem internetu približno 12 Mbps freedomhouse.org. Sredi leta 2024 je bila ta mediana podobna (okoli 11,5 Mbps) freedomhouse.org, kar nakazuje na skromne izboljšave ali na zastoj, saj se baza uporabnikov nasičuje. Najvišje 4G hitrosti v mestih so lahko veliko večje (desetine Mbps do 100 Mbps v idealnih pogojih), a mnogi uporabniki doživljajo počasnejše povezave, še posebej v obremenjenih celicah ali na podeželju. Hitrosti pošiljanja podatkov prek LTE so običajno nekaj Mbps. Latenca na 4G omrežju je v Speedtest merjenjih v povprečju okoli 30–50 milisekund – kar je dovolj za večino aplikacij, a ne tako nizko kot pri optiki. Vredno je omeniti, da je beloruski mobilni internet dovolj hiter za pretakanje HD videa, družbena omrežja in VoIP, medtem ko zahtevne aplikacije, kot so obsežni prenosi ali ultra-HD pretakanje, še vedno bolje delujejo na optičnih povezavah.

Uvajanje 5G ostaja negotovo. Majhna pilotska območja so bila testirana v Minsku z opremo Huawei, a komercialna 5G storitev leta 2024 še ne obstaja freedomhouse.org. Zahodne sankcije (zaradi političnega položaja Belorusije in njene vloge v konfliktu v Ukrajini) so preprečile podjetjem, kot sta Nokia in Ericsson, dobavo 5G opreme, celo kitajski ponudniki pa se soočajo s težavami pri financiranju in izvozu. Poleg tega zmanjšano zanimanje vlade za 5G nakazuje, da ne vidijo nujne gospodarske potrebe po njem, dokler še nadgrajujejo kapacitete 4G freedomhouse.org. Zaenkrat je Belorusija ena redkih evropskih držav brez časovnice uvedbe 5G. Operaterji namesto tega izboljšujejo 4G (na primer A1 in drugi so predelili 3G frekvenčni spekter za okrepitev 4G zmogljivosti na podeželju frequencycheck.com).

Uporaba mobilnega interneta: Večina Belorusov dnevno dostopa do interneta prek svojih pametnih telefonov. Leta 2023 so mobilne naprave predstavljale približno 53% vseh ogledov spletnih strani v Belorusiji, v primerjavi z 47% iz računalnikov statista.com. Družbena omrežja, sporočanje (Telegram, Viber) in spremljanje novic močno temeljijo na mobilnih podatkih. Povprečen beloruski uporabnik pametnega telefona porabi iz leta v leto bistveno več podatkov; na primer, MTS je v zadnjih letih poročal o dvoštevilčni rasti prometa mobilnih podatkov (44% rast v 2020), saj se je pokritost s 4G širilfreedomhouse.org. Ker so podatki poceni (2 GB mobilnih podatkov je leta 2022 stalo le približno 0,62% mesečnega BND na prebivalca freedomhouse.org – zelo majhen delež po mednarodnih standardih), je mobilni internet stroškovno zelo dostopen.

Paketi in cene: Paketi mobilnih podatkov v Belorusiji so poceni v primerjavi z Evropo. Neomejeni ali obsežni paketi so na voljo po cenah, ki so dosegljive že z zmerno lokalno plačo. Tako je bil leta 2023 začetni paket mobilnega interneta (nekaj GB) le nekaj ameriških dolarjev na mesec. Ta dostopnost je zavestna politična odločitev za spodbujanje povezljivosti. Vsi operaterji zahtevajo registracijo SIM kartice z osebnim dokumentom (v skladu z državnimi pravili), anonimne predplačniške SIM kartice pa niso na voljo – vsaka SIM kartica je vezana na potni list v centralizirani bazi, ki je dostopna organom freedomhouse.org. Kljub temu je postopek preprost in na trgu obstaja zdrava konkurenca cen.

Povzetek: pokrajina mobilnega interneta v Belorusiji je vseprisotna pokritost, infrastruktura pod vodstvom države in naraščajoča uporaba. Čeprav Belorusija ni v ospredju brezžičnih tehnologij (še brez 5G), je država z izrabo 4G povezala praktično vse. Mobilna omrežja služijo tudi kot rezervna možnost za fiksno omrežje v času izpadov ali namernih prekinitev, kot smo videli v preteklih primerih, ko so bila mobilna omrežja zadnja tarča upočasnitev (ker bi popolna izključitev mobilnega omrežja povzročila večjo gospodarsko škodo). Mobilni internet bo še naprej ključnega pomena, še posebej za podeželske uporabnike in tiste, ki želijo zaobiti nadzor doma ali na delu z uporabo mobilnih podatkov.

Dostopnost satelitskega interneta in “pogled z neba”

V Belorusiji je satelitski internet nišna in zelo regulirana veja povezljivosti. Zaradi močnih zemeljskih omrežij splošna javnost satelitskih storitev ne uporablja množično, država pa strogo nadzoruje samostojne satelitske povezave zaradi cenzure in varnostnih razlogov. Kljub temu je pomembno osvetliti, katere možnosti za povezovanje “z neba” so na voljo – od domačih satelitskih projektov do mednarodnih ponudnikov, kot so Starlink ali OneWeb.

Domači satelitski programi: Belorusija upravlja svoj komunikacijski satelit, Belintersat-1, geostacionarni satelit, izstreljen leta 2016 kot skupni projekt s Kitajsko (znan tudi kot ChinaSat-15). Belintersat-1 nudi satelitski televizijski prenos in lahko podpira širokopasovne podatkovne povezave po Evropi, Afriki in Aziji s svoje orbite na 51,5°E hajun.info. Satelit upravlja državno podjetje (Zavod za precizno elektrotehniko, pod Ministrstvom za komunikacije) in je del Nacionalnega sistema satelitske komunikacije in oddajanja hajun.info. V praksi je pasovna širina Belintersata večinoma prodana za komercialno televizijsko oddajanje in za potrebe vlade (vojaške komunikacije, oddaljene državne ustanove itd.), ne pa za retail internet državljanom. Beloruska vojska je na primer razvila mobilne komunikacijske sisteme, ki za internetni dostop na terenu uporabljajo Belintersat-1 kot rezervno možnost za zemeljska omrežja hajun.info hajun.info.

Ključno dejstvo je beloruska omejitev dvosmernega satelitskega interneta za civiliste. Po politiki so posameznikom in podjetjem dovoljene le enosmerne satelitske storitve (npr. satelitska TV ali enosmerni prenos podatkov) – vsak odhodni internetni promet uporabnikov mora iti prek zemeljskih omrežij in državnih prehodov hajun.info. Dvosmerni satelitski terminali (VSAT, ki tako pošiljajo kot prejemajo podatke prek satelita) zahtevajo posebno dovoljenje in so dejansko omejeni na vojsko, določene državne agencije in tuja veleposlaništva hajun.info. To pomeni, da običajen posameznik v Belorusiji ne more zakonito vzpostaviti satelitske antene, da bi se neposredno povezal na internet prek satelita za neodvisen dostop; to bi obšlo državni nadzor, oblasti pa aktivno zaznavajo in kaznujejo nepooblaščene satelitske povezave hajun.info hajun.info. Državni radijski-frekvenčni nadzorni center (BelGIE) naj bi bil zmožen zaznati “nezakonite uporabnike dvosmernega satelitskega interneta” in je že oglobil ljudi za tovrstne poskuse hajun.info. Ves civilni internetni promet, tudi iz oddaljenih območij, mora “pristati” v Belorusiji prek uradnega teleporta in naprej po državnem omrežju (kar zagotavlja izvajanje cenzure in filtriranja) hajun.info.

Bistvo je, da Belorusija strogo usmerja ves internetni promet skozi nadzorovano zemeljsko infrastrukturo, četudi sodeluje satelit. Na primer, podeželski internetni uporabnik lahko uporablja satelitsko anteno za sprejem podatkov, a njegovi odhodni zahtevki se pošljejo prek telefonske linije ali mobilnega omrežja do nacionalnega prehoda, namesto neposredno nazaj na satelit. Ta politika močno nasprotuje prosti uporabi satelitskega širokopasovnega interneta v mnogih drugih državah.

Starlink in OneWeb: Glede na zgoraj navedene omejitve ni presenetljivo, da nove satelitske konstelacije v nizki Zemeljski orbiti (LEO), kot sta SpaceX-ov Starlink in s strani Združenega kraljestva podprti OneWeb, v Belorusiji dejansko niso na voljo. Starlink se je hitro razširil po svetu, vendar Belorusija (podobno kot njena zaveznica Rusija) ni pokazala nobene namere, da bi ga dovolila. Do leta 2025 uradni zemljevidi pokritosti Starlink ne vključujejo Belorusije, podjetje pa “ni napovedalo namena lansirati storitve” v Belorusiji (enako velja za druge močno nadzorovane države, kot so Kitajska, Iran, Severna Koreja, Rusija itd.) zerohedge.com. Z drugimi besedami, Belorusi trenutno ne morejo zakonito kupiti ali uporabljati terminala Starlink. Vsak poskus tihotapljenja in uporabe bi kršil belorusko zakonodajo in bi ga verjetno zaznala državna orodja za varnost. Vlada meni, da nekontroliran satelitski internet predstavlja grožnjo nacionalni varnosti in cenzuri, saj ga v nasprotju z zemeljskimi omrežji ni mogoče zlahka izklopiti ali nadzorovati zerohedge.com zerohedge.com. Podobna situacija velja za OneWeb: v Belorusiji ni uradnega prodajalca ali zemeljske postaje za OneWeb, poleg tega so bile izstrelitve OneWeba prej povezane z ruskimi raketami (ki pa so zaradi vojne v Ukrajini prekinjene), torej se Belorusija s to storitvijo prav tako ni ukvarjala.

Omeniti velja, da so med protesti 2020–2021 v Belorusiji in kasneje med rusko vojno v Ukrajini številni aktivisti razmišljali o uporabi satelitskega interneta (kot Starlink) za obhod izklopov. V praksi pa Starlink v Belorusiji ni bil implementiran. Preventivna pravna prepoved takšnih naprav s strani oblasti in visoko tveganje za kaznovanje do sedaj preprečujeta kakršnokoli resno uporabo.

Starejše možnosti satelitskega interneta: Pred pojavom LEO konstelacij so bile edina izbira tradicionalne geostacionarne VSAT satelitske internetne storitve. Te običajno ponujajo mednarodni satelitski operaterji (npr. preko Intersputnik, Eutelsat, Intelsat satelitov s pokritostjo na območju Belorusije) in zahtevajo satelitsko anteno s transceiverjem. Takšne storitve tehnično obstajajo – na primer, nekatera podjetja oglašujejo VSAT povezljivost v Belorusiji po dogovoru globaltt.com. Toda zaradi licenciranja potrebuje vsak beloruski uporabnik ali podjetje vladno odobritev (in verjetno sodelovanje z Beltelecomom ali licenciranim ponudnikom) za vzpostavitev VSAT povezave. Stroški so za povprečnega uporabnika prav tako previsoki (oprema in mesečne naročnine so zelo visoki glede na lokalne dohodke). Tako je dejanska baza uporabnikov satelitskega interneta v Belorusiji izjemno majhna – omejena na oddaljeno industrijo (npr. cevovodi, rudniki), diplomatska predstavništva ali kot rezervno povezavo za nujno infrastrukturo.

Sateliti za nadzor?: Izraz “opazovanje z neba” namiguje tudi na uporabo satelitov za opazovanje. Čeprav to ni neposredna internetna povezava, velja omeniti, da Belorusija sodeluje z Rusijo in Kitajsko na področju satelitskega nadzora, režim pa je razmišljal o lastni “suvereni” satelitski komunikacijski rešitvi (tako imenovani “beloruski analog Starlinka”, predstavljen predsedniku Lukašenku, je bil v bistvu improvizirani mobilni poveljniški center s povezavo prek Belintersata-1) hajun.info hajun.info. Glavni namen teh prizadevanj je neodvisna, a hkrati nadzorovana komunikacija v primeru vojne ali notranjih nemirov, ne pa ponudba odprtega interneta državljanom.

Povzamemo lahko, da ostaja satelitski internet v Belorusiji marginalen in strogo omejen. Za razliko od nekaterih podeželskih predelov sveta, kjer je satelitski internet prava prelomnica, želi beloruska oblast povsod širiti zemeljska omrežja (vlakna in mobilna omrežja) ter strogo nadzirati prehode. Če ne pride do dramatičnega političnega preobrata, bodo storitve, kot je Starlink, ostale zunaj beloruskega neba, prebivalstvo pa bo še naprej odvisno od zemeljskih komunikacijskih poti.

Tehnična zmogljivost: hitrost, pokritost in zakasnitev

Statistika o internetni zmogljivosti v Belorusiji odraža sodobno infrastrukturo. Tukaj analiziramo ključne tehnične vidike povezljivosti v tej državi:

• Prenosna hitrost (pasovna širina): Hitrosti fiksnega širokopasovnega dostopa v Belorusiji so relativno visoke, kar je posledica uvajanja optičnega omrežja. V začetku leta 2023 je bila mediana fiksne hitrosti prenosa približno 53,4 Mbps, do leta 2024 pa se je zvišala na 63 Mbps freedomhouse.org freedomhouse.org. Mnogi mestni uporabniki optike uživajo še precej višje hitrosti (100 Mbps, 200 Mbps ali celo gigabitne pakete ponujata Beltelecom in A1). Več kot polovica naročnikov fiksnega interneta izbira pakete 100 Mbps ali več telecomtalk.info. Prenosne hitrosti pri GPON optiki so pogosto simetrične ali skoraj simetrične (npr. 100/50 Mbps). Pri mobilnem internetu pa je mediana hitrosti prenosa med 11–12 Mbps freedomhouse.org freedomhouse.org, kar je zmerno, a zadostuje za običajno rabo. LTE hitrosti precej nihajo: na nekaterih območjih brez zastojev lahko dosežete 30–50 Mbps, medtem ko v obremenjenih celicah ali z izpadom na 3G pa le nekaj Mbps. Trend je naraščajoč – tako mobilne kot fiksne hitrosti se ob nadgradnjah izboljšujejo vsako leto freedomhouse.org.
• Pokritost in zanesljivost: Kot omenjeno že prej, je pokritost tako s fiksnimi kot brezžičnimi omrežji zelo dobra. Praktično vsa mesta, večje vasi in naselja imajo dostop do fiksnega širokopasovnega omrežja (če ne optike, pa vsaj ADSL ali kabelskega interneta). Pokritost mobilnega omrežja je skoraj popolna za osnovne storitve in praktično popolna tudi za internet, če štejemo 3G/EDGE v oddaljenih predelih. Zanesljivost hrbteničnih omrežij je večinoma dobra – Belorusija ima dobro razvit nacionalni optični obroč, ki povezuje glavna mesta in omogoča redundanco. Težave z zanesljivostjo pa so v zadnjih letih izvirale predvsem iz namernih državnih ukrepov (tj. upočasnitve ali izklopi ob političnih dogodkih, kar bomo opisali v naslednjem razdelku). Izpadi zaradi napak ali zastarele opreme so redki zaradi stalne modernizacije s strani Beltelecoma. Vendar je podeželska zaključna infrastruktura lahko manj zanesljiva: nekateri oddaljeni uporabniki na DSL lahko doživijo prekinitve ali nižje hitrosti. Mobilna omrežja so lahko obremenjena med večjimi dogodki (npr. množično zbiranje ali časi, ko vsi uporabljajo VPN pri informacijskih izpadih).
• Zakasnitev (latenca): Za domači promet in promet v bližnje mednarodno okolje so zakasnitve zelo nizke. Uporabnik v Minsku, ki pinga strežnik v Minsku ali Moskvi, ima lahko ping okrog 10–30 ms. Tudi proti Frankfurtu ali Londonu je ping lahko zgolj 40–70 ms, zahvaljujoč neposrednim optičnim potem na zahod. Mediana latence na fiksni povezavi po podatkih Speedtesta je bila v letu 2023 okoli 21 ms (čeprav ni navedeno v besedilu, je to za te hitrosti tipično). Pri mobilnem 4G je zakasnitev večja, pogosto ~40–60 ms, medtem ko je na 3G še slabša (preko 100 ms). Satelitske povezave imajo zelo visoko zakasnitev: geostacionarni satelitski internet ima okrog 600–700 ms zakasnitve v krogu, kar ga dela neprimernega za aplikacije v realnem času. (LEO sateliti, kot je Starlink, bi nudili ~20–50 ms, vendar ti v Belorusiji niso prisotni). Skratka, tipičen beloruski uporabnik interneta doživlja zakasnitve primerljive z drugimi razvitimi omrežji – dovolj dobre za video klice, spletne igre (za hitre igre je žični internet boljši) in uporabo oblačnih storitev.
• Zmogljivost in umetno upočasnjevanje: Hrbtenica beloruskega interneta ima veliko zmogljivosti (več 100 Gbit/s povezav s sosedami) en.wikipedia.org, znotraj države pa optična omrežja običajno brez težav obvladujejo promet. Lokalna priključna omrežja (kot GPON) imajo sicer določen razmerje souporabe, a večinoma zagotavljajo obljubljene hitrosti. Pri mobilnem internetu so lahko zmogljivosti problem v gostih območjih, a operaterji dodajajo nove bazne postaje in frekvence, da to omilijo. V politično občutljivih obdobjih so uporabniki poročali o nerazložljivih upočasnitvah ali težavah z dostopom do določenih storitev (več o cenzuri spodaj), kar kaže na namerno umetno upočasnjevanje in ne tehnične omejitve. Na primer, leta 2020 so oblasti občasno omejevale pasovno širino na mobilnem internetu ali ga izklapljale na določenih lokacijah, da bi otežile komunikacijo protestnikov freedomhouse.org freedomhouse.org.

Povzamemo: beloruski internet je tehnično zelo soliden: hiter in široko dostopen, po ključnih kazalnikih (penetracija optike, pokritost mobilnega omrežja) konkurira mnogim državam EU. Povprečni uporabnik lahko brez večjih težav pretaka HD video, uporablja video klice in sodobne spletne storitve. Glavni izzivi ne izhajajo iz tehnologije, ampak iz državne politike – blokad in občasnih izklopov.

Vladni nadzor, cenzura in nadzorovanje

Brez preučitve močnega vladnega nadzora ni mogoče opraviti popolne analize interneta v Belorusiji. Država pod avtokratskim režimom predsednika Aleksandra Lukašenka ohranja tesen nadzor nad internetno infrastrukturo in vsebino. To se kaže na več načinov: lastništvo ključnih omrežij, pravni in tehnični mehanizmi za cenzuro, nadzor spletnih dejavnosti in občasne motnje povezljivosti iz političnih razlogov.

Državni monopol in ozka grla: Beloruska vlada ima v lasti ali pod neposrednim nadzorom ključno internetno infrastrukturo. Beltelecom, največji telekomunikacijski operater, je v državni lasti in upravlja hrbtenično omrežje »od katerega so odvisni vsi drugi ponudniki internetnih storitev« freedomhouse.org. Državni center za izmenjavo prometa (NTEC) – organ pod Predsedniškim operativno-analitičnim centrom (OAC) – in Beltelecom sta edini dve instituciji, ki smejeta obdelovati internetni promet, ki prehaja državno mejo freedomhouse.org. V praksi NTEC upravlja domačo točko internetne izmenjave (BY-IX) za lokalno peering povezovanje, medtem ko Beltelecom upravlja mednarodne prehode. To pomeni, da mora ves mednarodni internetni promet (spletne zahteve, e-pošta itd.) potekati skozi opremo pod nadzorom teh dveh institucij, kar oblastem omogoča tehnično sposobnost, da filtrirajo, upočasnjujejo ali prekinejo povezave po lastni presoji freedomhouse.org. Neodvisni ponudniki internetnih storitev nimajo avtonomnega usmerjanja – pasovno širino kupujejo pri Beltelecomu ali NTEC, zato če ju ugasnejo, ostanejo vsi brez povezave.

Izklapljanje interneta: Beloruske oblasti so pokazale, da so pripravljene izvesti »kill switch« na internetni povezljivosti med krizami. Opazno je to bilo med predsedniškimi volitvami avgusta 2020 (ki veljajo za močno sporne) in množičnimi protesti, ko je bila sprožena skoraj popolna prekinitev interneta za približno 61 ur po vsej državi, ki se je začela na volilno noč freedomhouse.org. To je bil popoln izpad, ki je prizadel mobilne podatke, večino spletnih strani in celo VPN storitve – v bistvu je Belorusijo odrezal od svetovnega interneta. Nato so konec leta 2020 lokalizirane in občasne prekinitve uvedli predvsem ob nedeljah, ko so potekali veliki protestni shodi freedomhouse.org. Po poročilih je vlada v območjih protestov tudi motila signale mobilnega interneta, da bi ovirala koordinacijo freedomhouse.org. Ta dejanja so bila brez primere za Belorusijo in pomenijo novo raven nadzora, podobno tisti v drugih avtokratskih režimih. Leta 2021 je režim šel še dlje in dopolnil Zakon o telekomunikacijah, da izrecno dovoljuje vladi, da izklopi ali omeji omrežja v imenu nacionalne varnosti freedomhouse.org. To pravno pokritje v bistvu legitimira prihodnje prekinitve interneta. Čeprav v letih 2022–2023 ni bilo državne prekinitve interneta (ni bilo dogodkov podobnega obsega kot protesti leta 2020), so se še vedno pojavljali incidenti – na primer avgusta 2023, ko so se ruski Wagnerjevi plačanci nahajali v Belorusiji, so poročali o lokalnih motnjah mobilnega interneta v bližini njihovega tabora freedomhouse.org. Konec decembra 2023 so oblasti za kratek čas blokirale dostop do YouTuba med spletnim govorom opozicijskega voditelja freedomhouse.org. Skratka, vlada ima na voljo tehnična sredstva in pravno podlago za delno ali popolno prekinitev internetne povezljivosti in ju je uporabila v politično občutljivih trenutkih.

Blokiranje spletnih strani in cenzura vsebin: Belorusija se vsakodnevno poslužuje vseobsegajoče cenzure spletnih vsebin. Vlada vzdržuje obsežen seznam blokiranih spletnih mest, ki jih morajo ponudniki internetnih storitev blokirati. Do konca leta 2022 je bilo v Belorusiji blokiranih več kot 10.000 spletnih strani freedomhouse.org – to število se je v letu 2023 povečalo še za najmanj 2.000 freedomhouse.org. Med njimi niso le ekstremistične ali nezakonite vsebine, temveč skoraj vsi neodvisni mediji, opozicijski novičarski portali, spletne strani organizacij za človekove pravice in številni tuji informacijski portali. Na primer, najbolj priljubljen novičarski portal TUT.by je bil blokiran leta 2021 in kasneje označen za »ekstremističen«, kar je odrezalo 3,3 milijona dnevnih uporabnikov freedomhouse.org. Njegova naslednica (Zerkalo.io, ki deluje iz izgnanstva) je bila prav tako takoj blokirana freedomhouse.org. Vse glavne neodvisne informativne strani so zdaj bodisi blokirane bodisi prisiljene v izgnanstvo, z izjemo nepolitičnih portalov, kot je Onliner.by, ki so doma dostopni freedomhouse.org. Oblasti so blokirale celo strani, ki so zgolj ohlapno povezane z opozicijo – leta 2023 so blokirali Flickr (portal za deljenje fotografij) in veliko belorusko digitalno knjižnico, ker so sumili, da vsebujeta vsebine, ki so v nasprotju s pripovedjo režima freedomhouse.org. Prav tako so številne strani in kanali na družbenih omrežjih ter Telegramu razglašeni za »ekstremistične«, tako da je za državljane celo naročanje ali branje teh strani kaznivo. Seznam blokiranih strani je tajen (prav tako zaščiten podatek), odločitve o cenzuri pa pogosto temeljijo na široki razlagi »grožnje nacionalni varnosti« po Zakonu o medijih freedomhouse.org.

Pri izvajanju blokad Belorusija uporablja tehnologije za globoko pregledovanje paketov (DPI) in filtriranje na ravni ponudnika ter hrbteničnega omrežja. Marca 2022 je Beltelecom objavil razpis za nakup strojne opreme in programske opreme v vrednosti 4 milijonov dolarjev, da bi “zbirali in shranjevali podatke o obiskih uporabnikov spletnih virov ter blokirali spletne vire” freedomhouse.org. To kaže na stalno vlaganje v aparatus za cenzuro. Poročajo, da je Belorusija iskala tehnično pomoč pri Rusiji (ki izvaja lastni obsežen režim blokiranja) za izboljšanje teh zmogljivosti freedomhouse.org. Zaradi tega je do blokirane vsebine mogoče pogosto dostopati le s pomočjo obvodnih orodij (VPN, Tor, proxy strežniki).

Omejevanje obvodov: Mnogi Belorusi so seveda začeli uporabljati navidezna zasebna omrežja (VPN) in anonimizacijska orodja za obhod cenzure. Vlada je odgovorila s prizadevanji za blokado ali omejitev VPN in Tor. Že leta 2015 je bila uporaba VPN ali Tor v nezakonite namene prepovedana freedomhouse.org, vendar je bilo izvajanje ukrepov več let mlačno. Po letu 2020 pa je režim začel te ukrepe dejavno izvajati. Leta 2020 je bila blokirana priljubljena proxy storitev Psiphon freedomhouse.org. Do leta 2023–2024 so pripravljali ukrepe, s katerimi bi še razširili omejevanje uporabe VPN z uporabo filtriranja prometa freedomhouse.org. Maja 2024, ko je skupina opozicije v izgnanstvu izvedla »alternativne volitve« na varni spletni platformi, je vlada odgovorila z blokado vsaj štirih večjih VPN storitev (Psiphon, Turbo VPN, TunnelBear in HUB VPN), da bi državljanom preprečila spletno glasovanje freedomhouse.org freedomhouse.org. Zaradi te igre mačke z mišjo postaja popotnica povprečnega Belorusa za odpiranje odprtega interneta vse manj pestra. Tudi Tor je bil tarča ukrepov; čeprav niso 100-odstotno učinkoviti, so tehnike, temelječe na DPI, občasno otežile povezave na Tor. Uvedene so bile tudi pravne kazni za dajanje »nezakonitih« nasvetov o obvozu cenzure.

Nadzor in zasebnost: Belorusija izvaja obsežen nadzor nad telekomunikacijami. Po zakonu morajo vsi telekomunikacijski operaterji namestiti opremo SORM (Sistem za operativno-preiskovalne dejavnosti), prvotno ruski sistem, ki organom pregona (predvsem beloruskemu KGB in Operativno-analitičnemu centru – OAC) omogoča prestrezanje telefonskih in internetnih komunikacij v realnem času freedomhouse.org. Predsedniški Operativno-analitični center (OAC) – sprva pododdelek KGB – nadzira spletni nadzor in ima pooblastilo nad ponudniki internetnih storitev glede izpolnjevanja zahtev za zbiranje podatkov freedomhouse.org. Vsi ponudniki interneta in telefonije so dolžni hraniti uporabniške podatke in pomagati oblastem. Kot omenjeno, je registracija SIM kartice obvezna: ob nakupu SIM kartice je potrebna predložitev potnega lista, katerega podatki se vpišejo v elektronsko bazo, do katere imajo dostop Ministrstvo za notranje zadeve in varnostne službe freedomhouse.org. To izključuje anonimni dostop do mobilnih komunikacij. Poleg tega morajo tudi kiberkavarne ali javne Wi-Fi točke (denimo v hotelih) identificirati uporabnike (pogosto s potnim listom ali SMS kodo), preden jim dovolijo uporabo interneta.

Na ravni omrežja vlada obsežno nadzira družbena omrežja in sporočilne aplikacije. Po protestih leta 2020 je bilo zaradi spletnih objav ali celo zasebnih sporočil aretiranih na tisoče ljudi. Varnostne službe so prodrle v opozicijske Telegram klepete in z IMSI lovilci ter drugimi sredstvi povezale anonimno spletno aktivnost z resnično identiteto. Režim uporablja tudi zastraševalne taktike, kot je prisiljevanje pridržanih aktivistov, da odklenjejo svoje pametne telefone ter profile na družbenih omrežjih, nato pa iz njih izluščijo seznam stikov in širijo svojo mrežo nadzora. “Veliki brat” je zelo prisoten na beloruskem internetu – organizacija Freedom House Belorusijo dosledno označuje kot »nesvobodno« glede spletne svobode, pri čemer navaja vsesplošni nadzor in ostre povračilne ukrepe ob vsakršnem nestrinjanju na spletu.

Omeniti velja, da je spletna vsebina kriminalizirana s širokimi zakoni. Več deset blogerjev in spletnih novinarjev je bilo zaprtih zaradi obtožb, kot so “ekstremizem” ali “žalitev predsednika”, samo zaradi objav na YouTubu ali Telegramu freedomhouse.org freedomhouse.org. Običajni državljani so bili za komentarje na družbenih omrežjih, ki so veljali za protirežimske, obsojeni na večletne zaporne kazni. Zaradi takšnega ozračja številni, ki se na spletu pogovarjajo o politiki, to počnejo pod psevdonimi in z uporabo VPN/Tor (kadar je mogoče), kljub temu pa vedno obstaja tveganje za razkritje identitete. V enem izmed najbolj skrajnih primerov je oblast leta 2021 celo preusmerila komercialno letalo, da je aretirala disidentskega blogerja (Roman Protasevič, Nexta), ki sploh ni bil v tistem času v Belorusiji – kar kaže, do kakšnih skrajnosti režim posega, da zajame spletne aktiviste bbc.com.

Sklep o nadzoru: Beloruska vlada je ustvarila »internet z mejami« – kakovostno infrastrukturo, ki omogoča razširjanje informacij in storitev, vendar le znotraj strogo nadzorovanega in filtriranega vrta. Izraz »opazuje z neba« je ustrezen ne le za satelite, ampak tudi za budno vladno oko nad kibernetskim prostorom. S tehničnimi sredstvi (državni monopol ISP, DPI filtriranje, kill switchi) ali s pravnimi sredstvi (nejasni zakoni o ekstremizmu, obvezno hranjenje podatkov) je država v digitalnem svetu Belorusije vseprisotna. To naravno zmanjšuje nekatere prednosti močne infrastrukture: oblačne storitve in tuje spletne strani so lahko arbitrarno blokirane, podjetniki ali raziskovalci pa lahko ostanejo brez ključnih virov. Kljub tem nadzorom kaže belorusko prebivalstvo iznajdljivost pri iskanju novic in komuniciranju (Telegram je na primer še vedno življenjska linija, saj uporablja decentralizirano infrastrukturo, ki jo je bilo leta 2020 zelo težko v celoti blokirati).

Digitalna vključenost in digitalni razkorak

Digitalna vključenost v Belorusiji je zgodba o izboljšanju dostopa, ki ga omejujejo socialne in generacijske razlike. Ciljno širjenje infrastrukture in nizke cene interneta sta bistveno zmanjšali klasičen digitalni razkorak med mestom in podeželjem ali bogatimi in revnimi, a razlike še obstajajo glede starosti, jezika in kakovosti uporabe.

Pozitivno je, da je internet večinoma cenovno dostopen in dostopen praktično vsem slojem družbe. Po podatkih ITU so bili leta 2022 stroški osnovnega paketa interneta v Belorusiji eni najnižjih na svetu: 2 GB mobilnih podatkov je stalo le 0,62 % BDP na prebivalca, 5 GB fiksnega širokopasovnega priključka pa okoli 0,73 % BDP na prebivalca freedomhouse.org. Ti podatki presegajo cilje ZN za dostopnost in uvrščajo Belorusijo v vrh držav z najcenejšim internetom. V absolutnem znesku lahko 10–15 $ na mesec prinese visoko hitrostno domačo povezavo (200 Mbps ali več) — kar je ob tamkajšnjih dohodkih dostopna cena. Nizke tarife so posledica državne politike (vlada pogosto pritiska na državni Beltelecom, da ohranja nizke cene), pa tudi pomanjkanja konkurenčnega pritiska v določenih območjih. To pomeni, da si nizko dohodkovna gospodinjstva, študentje in prebivalci odročnih krajev načeloma lahko privoščijo vsaj osnovni dostop do interneta. Poleg tega so povezana tudi številne javne ustanove, kot so knjižnice in šole, kar zagotavlja skupnostne dostopne točke.

Vrzel med mestom in podeželjem se je zaradi širitve infrastrukture močno zmanjšala. Kot omenjeno, je zdaj približno 80 % prebivalcev podeželja povezanih na splet freedomhouse.org, kar pomeni, da je osnovna vključenost dosežena tudi zunaj mest. Projekti, kot so namestitev Wi-Fi v vaških knjižnicah, postavitev javnih internetnih točk na poštah in mobilne internetne kioske, so k temu pripomogli. Nadaljevanje uvajanja optike na vasi zagotavlja, da podeželsko prebivalstvo ne ostaja ujeto na drugorazredno povezljivost. Kljub temu pa še ostaja kakovostna vrzel: mestni uporabniki imajo več možnosti najhitrejšega interneta in ponudnikov, podeželski pa pogosto le eno izbiro (pogosto starejša DSL povezava ali šibkejši signal mobilne telefonije). Državni program to izrecno izpostavlja kot cilj: povečati dostopnost “tudi v manjših naseljih” za spodbujanje konkurenčnosti in vključevanja telecomtalk.info.

Bolj izrazit digitalni razkorak pa je zdaj pri starosti in jeziku. Mlajši Belorusi (pod 50 let) imajo zelo visok delež uporabe interneta, v skupinah pod 40 let je skoraj vsesplošen. Starejši Belorusi, zlasti na podeželju, ostajajo manj povezani. Tako je bilo leta 2021 le 28 % podeželskih upokojencev, starejših od 65 let, na spletu freedomhouse.org, v mestih pa 53 % – te številke so sicer v vzponu, vendar precej zaostajajo za mlajšimi skupinami. Potekajo pobude nevladnih organizacij in občasne državne akcije za izboljšanje digitalne pismenosti med starejšimi (na primer računalniški tečaji v skupnostnih centrih), a napredek je postopen. Ta generacijski razkorak pomeni, da ključne e-upravne storitve in informacije do najbolj ranljivih (upokojencev) morda sploh ne pridejo brez pomoči.

Drug vidik je jezik in lokalna vsebina. Beloruski internet (pogosto imenovan “Bynet”) je praviloma prevladujoče ruskojezičen, beloruska vsebina pa je redkejša. Nekateri zagovorniki digitalne vključenosti izpostavljajo, da imajo belorusko govoreči (pogosto proopozicijsko naravnani ali iz zahodnih regij) manj virov v svojem jeziku, oblast pa blokira tudi določene beloruske spletne strani (saj jih vidi kot povezane z opozicijo) freedomhouse.org. To ustvarja kulturni digitalni razkorak. Vseeno pa so družbena omrežja in sporočilne aplikacije to vsaj delno premostile, saj lahko uporabniki na teh platformah (ob uporabi VPN) ustvarjajo vsebine v poljubnem jeziku.

Glede spola ima Belorusija zanimivo nekoliko višjo stopnjo uporabe interneta pri ženskah kot pri moških. Leta 2022 je bilo na spletu približno 89,5 % žensk med 16 in 72 let, kar je malenkost več kot pri moških in celo nad evropskim povprečjem za ženske freedomhouse.org. To pomeni, da razlike pri dostopu žensk ne postavljajo v slabši položaj; pravzaprav so beloruske ženske na spletu zelo aktivne (tudi statistika uporabe družbenih omrežij to potrjuje, saj ženske predstavljajo več kot 56 % uporabnikov družbenih omrežij) datareportal.com. Razlogi so lahko demografski (ženske predstavljajo večji delež prebivalstva, veliko izseljenih IT-strokovnjakov so bili moški) ali družbeni (ženske pogosto odločajo o izobraževanju otrok in tako določajo tudi uporabo interneta za šolanje). V vsakem primeru je pri dostopu do interneta dosežena praktična enakopravnost med spoloma.

Belorusija se ponaša tudi z e-upravo in e-storitvami, ki poskušajo vključiti vse državljane. Veliko državnih storitev (plačevanje položnic, davkov, dostop do medicinske dokumentacije itd.) poteka prek spletnih portalov. Raba teh je visoka v mestih in pri mlajših, del prizadevanj za digitalno vključenost pa je tudi pomoč podeželskemu prebivalstvu. Zato imajo nekateri podeželski krajevni uradi »vse na enem mestu« kioske, kjer uradniki pomagajo lokalnim uporabnikom pri dostopu do digitalnih storitev.

Digitalna vrzel pri napravah: Eden od preostalih dejavnikov je kakovost naprav in dostop do njih. Čeprav so mobilni telefoni vseprisotni (penetracija mobilne telefonije je krepko nad 100 %, kar pomeni, da ima praktično vsak svoj mobilni telefon freedomhouse.org), pa niso vsi pametni telefoni, zlasti pri starejših ali revnejših skupinah. Vendar se tudi to spreminja, saj trg preplavljajo poceni pametni telefoni z Androidom. Za domačo uporabo si ne more vsak privoščiti sodobnega računalnika; številna gospodinjstva se zanašajo izključno na pametne telefone za dostop do interneta. To lahko omejuje globino uporabe interneta (na primer, pisanje domačih nalog ali vodenje podjetja je le z mobilnim telefonom bistveno težje). Programi za opremljanje šol z računalniki in ponudba cenovno dostopnih tablic so del strategije vključevanja. Nekateri telekomunikacijski operaterji ponujajo tudi obročne odplačilne načrte za naprave, kar družinam olajša nakup računalnikov ali pametnih televizorjev.

Vključevanje skupnosti in invalidov: Osebe z invalidnostjo se soočajo s težavami pri dostopu do IKT, saj številne spletne strani in storitve v Belorusiji niso popolnoma prilagojene dostopnosti (npr. za bralnike zaslona). Bilo je nekaj pobud (pogosto s strani civilnodružbenih organizacij) za izboljšanje spletne dostopnosti in nudenje specializiranih usposabljanj za uporabnike invalide. Državni Beltelecom občasno ponudi popuste ali posebne pakete za določene skupine (npr. veterane vojne ali invalide) kot socialni ukrep.

Za zaključek, Belorusija je v veliki meri dosegla osnovno digitalno vključenost glede dostopa – večina ljudi, po regijah in spolih, si lahko privošči dostop do spleta po razumni ceni. Preostale vrzeli so bolj povezane z učinkovito uporabo: starejši, podeželski ali manj izobraženi državljani morda ne izkoriščajo vseh koristi interneta, čeprav imajo povezavo do doma. Stalni izziv je vključiti te skupine v digitalno družbo skozi izobraževanje in lokalizirano vsebino, ob ohranjanju ugodnosti in infrastrukture, ki jo je Belorusija vzpostavila. Na žalost tudi ozračje cenzure in političnega zatiranja prinaša “znanstveno vrzel” – mnogi so odrezani od neodvisnih informacij, kar omejuje opolnomočujočo moč interneta. Digitalna vključenost v Belorusiji ima tako tudi politično dimenzijo: prava vključenost bi pomenila ne le dostop do državnega, temveč do svobodnega in odprtega interneta – cilj, ki ga trenutni režim omejuje.

Novejši razvoj in prihodnji pogled

Internetna krajina v Belorusiji se nenehno spreminja pod pritiski tehnološkega napredka, političnih dogodkov in mednarodne izolacije. V prihodnosti bo stanje povezljivosti verjetno oblikovalo več ključnih trendov in dogodkov:

• Nadaljnja širitev optike: Belorusija bo v naslednjih letih verjetno zaključila državno uvedbo optičnega omrežja GPON. Načrti Beltelecoma v okviru programa Digitalni razvoj 2021–2025 vključujejo zamenjavo preostalih linij DSL in širitev optike v vsa naselja nad določeno velikostjo telecomtalk.info. Do sredine 2024 je bilo 95 % naročnikov fiksnega omrežja Beltelecoma že povezanih na večstoritveno (NGN/optika) omrežje telecomtalk.info. Pričakujemo lahko skoraj univerzalen optični priključek “do doma” v mestih in globoko penetracijo na podeželju. S tem bi Belorusija postala ena od najbolje povezanih držav v svoji regiji, vsaj po kritju optike primerljiva z baltskimi državami. Zato bodo gigabitne povezave široko dostopne, kar omogoča doma razvoj novih storitev (IPTV, telemedicina ipd.).
• 5G na čakanju: Kot omenjeno, je Belorusija velikopotezno uvedbo 5G odložila zaradi sankcij in stroškov freedomhouse.org. V bližnji prihodnosti bo poudarek na maksimalni izrabi 4G LTE z dodatnim spektrom in baznimi postajami. Vlada je nakazala, da se za 5G ne mudi, razen če napredek sosednjih držav ne bi zahteval spremembe. Možno je, da bo Belorusija 5G kasneje sprejela izključno v partnerstvu s Kitajsko (Huawei ali ZTE), če to dovolijo geopolitične razmere – npr. za omejeno uvedbo v industriji ali za državno rabo. Omeniti velja, da bo vsak 5G, ki ga bodo uvedli, verjetno poudarjal nadzorne funkcije (kar nakazujejo testi kamer za prepoznavo obrazov prek 5G) freedomhouse.org, v skladu s prioritetami režima. Za povprečnega potrošnika bodo 5G-pametni telefoni v Belorusiji še nekaj let delovali le v 4G omrežjih.
• Spremembe pri mobilnih operaterjih: Pričakovati je mogoče premike v lastništvu telekomunikacijskega sektorja. Glede na politično klimo se bodo tuji lastniki, kot sta A1 (avstrijski A1 Telekom) in Turkcell (life:)), morda soočali s težavami ali razmišljali celo o izstopu. Pred časom so krožile govorice o tem, da bi ruski ali državni investitorji povečali lastniške deleže. Leta 2022 je Turkcell povečal svoj delež v life:) na 100 % freedomhouse.org, kar kaže na zavezanost, a izoliranost beloruskega trga bi lahko povzročila konsolidacijo. Vlada bi lahko tudi skušala povečati svoj vpliv – npr. z okrepitvijo mobilne enote Beltelecoma, da bi tekmovala s privatnimi operaterji. Konsolidacija ali ponovna nacionalizacija telekomunikacijskega sektorja ni nemogoča, če si režim želi še strožjega nadzora.
• Obeti za Starlink/OneWeb: Po trenutnih političnih razmerah Belorusija uradno verjetno ne bo dovolila Starlinka ali katerega koli neodvisnega satelitskega interneta. Če pa bi prišlo do demokratične spremembe ali vsaj rahle liberalizacije, bi lahko Starlink hitro pokril Belorusijo (saj sateliti že preletavajo državo). Muskova storitev Starlink tehnično lahko pošlje internet v Belorusijo, če bi bile prisotne končne naprave; edina ovira je regulativa. Če bi se uresničil opoziciji naklonjen scenarij, bi prihod Starlinka lahko bil hitra rešitev za odprt internet, tudi če so zemeljska omrežja pod državno kontrolo. Zaenkrat pa Starlink ostaja oddaljena perspektiva, enako tudi OneWeb. Omembe vredno je, da Rusija (zaveznica Belorusije) razvija lastno konstelacijo satelitskega interneta (projekt Sfera) – Belorusija bi se v prihodnosti lahko za državne namene povezala oziroma raje uporabljala ruski/kitajski sistem kot zahodne rešitve.
• Naraščajoča cenzura in izolacija: Na žalost nedavni dogodki kažejo, da se bo Belorusija vse bolj prilagajala ruskemu modelu nadzora interneta. Februarja 2024 sta Belorusija in Rusija napovedali korake k “poenotenju” določenih vidikov informacijskega prostora freedomhouse.org. To bi lahko pomenilo skupne črne sezname ali skupna prizadevanja za blokado vsebin. Belorusija je že posnemala rusko zakonodajo (npr. s sprejetjem določil proti “lažnim novicam” in “ekstremističnim” spletnim dejavnostim po ruskem vzoru) freedomhouse.org. Trend gre v smer večjega nadzora države. Pričakovati je možno poglobljene tehnologije za pregledovanje prometa (morda uvožene iz Kitajske ali Rusije) za samodejno cenzuriranje vsebin v realnem času. Prav tako je mogoče, da se bo blokada VPN-jev in Tora še okrepila; vlada je v letih 2024/25 nakazala načrte za uvedbo novih filtrov za promet s ciljem onemogočanja orodij za zaobitje blokad freedomhouse.org. Če bo to uspešno, bodo Belorusi še težje dostopali do blokiranih strani, kar lahko de facto razcepi njihov splet od svetovnega spleta (scenarij mini “intraneta” podobno Iranu ali kitajskemu požarnemu zidu, čeprav še ne v tako izpopolnjeni obliki).
• Posodobitve nadzora: Režim bo nadaljeval vlaganja v nadzorno tehnologijo. To vključuje širitev mreže CCTV s prepoznavo obrazov (nekateri sistemi so prek širokopasovnega omrežja povezani z osrednjimi bazami podatkov), nadzor aplikacij za sporočanje s pomočjo zlonamerne programske opreme ali prisilne predaje podatkov in uporabo orodij umetne inteligence za pregledovanje družbenih omrežij z namenom odkrivanja nestrinjanja. Sodelovanje s Kitajsko lahko prinese vpeljavo sistemov, kot so “pametna mesta” z integracijo podatkov interneta. Čeprav to neposredno ne vpliva na dostop, vpliva na svobodo uporabe interneta.
• Digitalno gospodarstvo in odliv možganov: Belorusija je imela nekoč cvetoč IT sektor (“Tehnološki park” v Minsku je bil dom mnogih programskih podjetij in start-upov). Politični pretresi od leta 2020 so povzročili odliv možganov – deset tisoče IT-jevcev in mladih strokovnjakov se je izselilo na Poljsko, v Litvo ipd. To vpliva tudi na internetno pokrajino: manj lokalne ustvarjalnosti, morda počasnejša uvedba novih e-storitev in možnost stagnacije tehnoloških inovacij. Vlada kljub temu ohranja narativo digitalnega razvoja – npr. promovira državno platformo za kriptovalute (ki ni doživela posebnega uspeha) in avtomatizacijo javnih storitev. Če se politične razmere ustalijo v sedanji obliki, lahko pričakujemo razdvojen pristop: nadaljevanje državnih digitalnih projektov (pogosto z varnostnimi cilji), medtem ko bo privatna inovativnost zaradi sankcij in odliva kadrov nazadovala.
• Spremembe v regionalni povezljivosti: Zaradi vojne v Ukrajini in poslabšanja odnosov z Zahodom bi lahko Belorusija preusmerila več internetnega prometa prek Rusije namesto EU. Trenutno ima Belorusija povezave prek Poljske in baltskih držav do zahodnih internetnih vozlišč. Možno je, da bi te povezave zmanjšali ali strožje nadzorovali, medtem ko bi se povečala odvisnost od ruskega prenosa (npr. prek Rostelecoma). To bi belorusko internetno povezljivost še bolj vezalo na rusko infrastrukturo in jo naredilo dovzetno za ruske politike interneta (če bi, denimo, Rusija “izolirala Runet”, bi lahko bila Belorusija potegnjena s seboj). Po drugi strani pa je za Belorusijo ohranjanje raznolikih poti v interesu odpornosti, zato povezav z EU najverjetneje ne bodo prekinili, razen če bodo v to prisiljeni.
• Prilagajanje uporabnikov: Belorusko prebivalstvo je pokazalo veliko iznajdljivost pri prilagajanju na omejitve – uporabljajo proxy strežnike, “mirror” strani in kanale na Telegramu za izmenjavo informacij. V prihodnosti bi lahko več ljudi uporabljalo decentralizirane tehnologije (npr. omrežja mesh, če bodo na voljo, ali pa izmenjavo vsebin peer-to-peer za novice) za zaobid možnosti cenzure. Tehnološko podkovani mladi bi lahko širili znanje o uporabi satelitske televizije ali radia za novice ali pa ustvarjalni rabi DNS hTunelinga/SMS-distribucije informacij, če bi internet popolnoma blokirali. V bistvu bo boj med cenzuro in obvozom le-te ključen za prihodnost beloruskega interneta.

V zaključku bo bližnja prihodnost interneta v Belorusiji verjetno prinesla še večje razhajanje med izjemnimi tehničnimi zmogljivostmi in restriktivnim informacijskim okoljem. Po eni strani bo lahko skoraj vsak Belorus imel na voljo optično ali 4G povezavo – hitro, poceni in vseprisotno. Po drugi strani pa se bo uporaba te povezave verjetno vse bolj omejevala s strani državnih filtrov in nadzora. Izraz “pravo stanje interneta” v Belorusiji tako nosi dvojni pomen: resnična infrastruktura je močna, a resnična svoboda je omejena. Mednarodna gibanja (npr. spremembe v upravljanju ali globalna tehnološka intervencija) bi lahko to pot drastično spremenila. Zaenkrat pa je beloruski internet opozorilna zgodba, kako lahko država doseže skoraj popolno pokritost, a obenem omeji odprtost in svobodo, ki naj bi ju internet omogočal.

Viri: freedomhouse.org hajun.info zerohedge.com